INES OGOREVC   •   12/10/2019

Plesni svet je poln raznolikih zgodb plesalcev. Zgodbe tistih, ki plešejo zgolj za zabavo; tistih, ki resno trenirajo in tekmujejo, od plesnih učiteljev do koreografov, od organizatorjev festivalov do lastnikov plesnih šol. Zgodbe se razlikujejo tudi glede na stil, ki ga nekdo pleše: ali so mu bolj pri srcu plesi v paru ali raje plešejo sami. Ples ima veliko različnih nians in vsak plesalec ima svojo plesno zgodbo, ki se ne odraža zgolj v njegovem plesu, ampak tudi v njegovem vsakdanjem življenju. A kar na koncu združuje vse plesne zgodbe, je ena velika ljubezen, ljubezen do plesa.

V osmem intervjuju Dancer's Life Stories bomo spoznali zgodbo Tian Ćehić-a, ki je pri svojih rosnih dvajsetih letih dosegel že marsikateri plesni uspeh, tako na državnem kot na svetovnem nivoju.


Tian, kje se je pričela tvoja plesna zgodba, skozi katere faze je šla?

Ko se pogovarjam s svojimi soplesalkami in soplesalci, se mi zdi, da sem za plesalca kar pozno začel. Začel sem pri devetih letih, ker sem iskal šport, s katerim bi se intenzivno ukvarjal. Poskušal sem vse, od karateja do plavanja in na koncu čisto spontano pristal pri plesu. Plešem že od devetega leta in zelo hitro sem začel tudi tekmovati. Samo eno leto sem bil v rekreativni skupini, potem sem pa prešel med tekmovalce in se takoj odločil za jazz stil. Hip-hop se mi je zdel prehiter in preveč dinamičen, zdelo se mi je, da moje telo in možgani tega niso sposobni. Jazz se mi je zdel rahlo bolj umirjen, vseeno dovolj zabaven in pleše se  na popularno glasbo, tako da sem se potem odločil zanj. Že dobrih deset let tudi tekmujem. Kmalu sem iz jazza razvil vse tri zvrsti art disciplin, tako da tekmujem v jazzu, show dance-u in modernu.

V teh letih sem ogromno nastopal, tekmoval in si nabral veliko izkušenj in tudi uspehov.

Kateri uspehi pa ti največ pomenijo?

Čisto vsak uspeh mi zelo veliko pomeni, predvsem zato, ker sem vsako leto napredoval za eno stopničko. Nisem plesalec, ki je že pri otroških letih dosegal najvišja mesta, ampak sem res šel z vsakim letom stopničko višje. Sem zelo ponosen na to, kako sem vztrajal in vsako leto napredoval, tako tehnično, kot v plesnem smislu, nizali so se uspehi in dobri rezultati. Najbolj ponosen sem na lansko leto, ko sem prvič postal svetovni prvak v solu, show dance solo med člani, hkrati pa sem ponosen tudi na leto 2015, ko sem bil prvič na stopničkah. Na svetovnem prvenstvu v jazzu sem bil tretji med jazz solo člani. To je bilo moje prvo leto med člani in sem bil že na stopničkah, tako da mi je to pomenilo zelo veliko.

Čestitke. Tvoja plesna rutina oziroma vsak dan izgleda verjetno zelo aktivno. Nam zaupaš, kako izgleda tvoja rutina oziroma treningi, kako pogosto treniraš?

Dopoldnevi so rezervirani za moje solo-duo treninge, v dvojicah plešem s Petro Ravbar in Anjo Jeršan. Takrat ustvarjamo nove duete in treniramo, saj si je za za duo treba vzeti več časa kot za solo, za vse te povezave in dvige. Z mojim trenerjem Matevžom Česnom pa hkrati trenirava tudi solo. Je moj koreograf show dance-a, sam sebi pa sem tudi koreograf jazza in moderna. V vsem me trenira Matevž, ker je težko, da vzpodbujaš sam sebe. Do neke mere še lahko, kondicijsko pa je super imeti nekoga, ki te pritiska.

Popoldnevi so rezervirani za moje plesalce, ker sem zadnja tri oz. štiri leta trener v plesnem klubu Bolero. Imam nekaj mlajših in starejših varovancev, imam pa tudi člansko ekipo, formacijo, veliko skupino, ki jo redno treniram. Še bolj pozni popoldnevi in večeri so pa spet za moje skupinske treninge s  trenerjem Matevžem.

Kaj ti v plesu trenutno predstavlja največji izziv?

Zdi se mi, da mi ples nikoli ni bil nek velik izziv. Vse sem poskusil peljati spontano, od začetka sem v tem zelo užival. Zdaj mi je najtežje peljati vzporednice s tem, kako še zmeraj držati trenersko pot skupaj s tekmovalno, ker sem še vedno zelo aktiven tekmovalec. Zelo veliko mi pomeni, da postajam koreograf in trener, tako da mi je trenutno največji izziv trenirati in tekmovati hkrati. Želim si dovolj časa za vse, ampak v dnevu ni dovolj ur, tako da potem »nastrada« spanje.

Dosegel si enega najvišjih nazivov svetovnega prvaka. A obstaja še kakšno tekmovanje na katerega bi si želel iti in tam preizkusiti samega sebe? Mogoče World of dance ali kaj podobnega?

Že od majhnega sem si zelo želel sodelovati v oddaji So you think you can dance. To je moja večna želja. Še vedno jo gledam vsako sezono, vse oddaje, vse epizode, vse plese. Da bi tam sodeloval, je še vedno neka skrita želja in bomo videli, če se bo kdaj uresničila. Zadnja leta, odkar je aktualen World of dance in prikazujejo odlične nastope in koreografije, je postala želja tudi nastop na World of dance. Ta je mogoče malo lažje dostopen, ker se lahko predstaviš s svojimi točkami - tudi koreografsko in ne samo v vlogi plesalca. S soplesalko Petro Ravbar sva zelo utečen team, snemava ogromno videov, koreografirava različne nastope, tako tekmovalne kot tudi plese drugje po slovenskih odrih. Veliko sva že razmišljala o tem. Težava je, da se ti urniki zelo križajo z našimi tekmovanji in World of dance avdicijami. Ko nam to uspe uskladiti, je ena izmed želja, da se preizkusiva tam kot plesalca, morda pa samo kot koreografa.

Treniraš tako v Sloveniji, kot tudi delavnice v tujini. Je kakšna posebna razlika med slovensko in tujo plesno sceno, med samim načinom treninga in podobno?

Mislim, da smo Slovenci zelo plesni narod, kar se pozna tudi na tekmovanjih. To opazim, ker sem trenutno v teh vodah. Da smo zelo plesni narod, se pozna pri rezultatih, pri zelo kvalitetnem plesu in tudi na delavnicah v tujini. Tam se vidi, da je raven plesa rahlo nižja, ampak prav zato se plesalci bolj borijo, da so opaženi, saj imajo tam še vedno priložnost. V Sloveniji je že toliko dobrih plesalcev, da imajo nekateri plesalci že utečeno pot in prepoznavnost, tako da se morajo v tujini res boriti za tista prosta mesta uspeha v plesu. V Sloveniji je to težko, ker nas je toliko uspešnih plesalcev. V tujini se borijo na delavnicah, so rahlo slabši glede tehnike, so pa zelo zagnani. Tudi Slovenci se že zavedamo, da smo uspešni in tehnično dobri plesalci, ampak to zagnanost moramo videti še na treningih in delavnicah, ne samo na tekmovanjih.

Se nadaljuje…

Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life