INES OGOREVC   •   30/11/2019

Pretekli teden nam je Tamara Di zaupala svojo plesno zgodbo. Če prvega dela še niste videli ali prebrali, ga najdete na povezavi.

Ta teden je razkrila resnico glede enega izmed plesnih stereotipov in nam zaupala svoje inspiracije, trenutke s plesišča, izzive za prihodnost in tudi delila nekaj nasvetov za osebe, ki se še vedno odločajo ali bi pričeli plesati.

Obstaja stereotip, ki pravi, da plesalci ne pijejo. Ali ta stereotip drži, kako  bi odgovorila ti,  zdaj ko imaš lokal in  ga obiskujejo plesni in običajni  gosti?

Ja, to ni mit ampak resnica, kar je meni osebno zelo všeč. Običajni plesni torki, ki se dogajajo v Balerini, niso pivski. Ljudje pridejo in nekdo mogoče spije eno pivo, več ali manj pa so to limonade, sokovi in čaji. Ko pa so večja praznovanja, če ima neka plesna šola rojstni dan ali obletnico, takrat se pa to spremeni.

A se samo alkohola ne pije ali pa sploh ne naročajo veliko pijače?

Na splošno ne naročajo pijače.

Je bil kakšen trenutek v Balerini ali skozi tvoje plesne izkušnje, ki ti je res sedel v srce in ti pomeni nekaj več?

Ja, to je dogodek, ko sva z enim plesalcem šla na individualno uro zelo dobrih plesalcev, Airama in Veronice. Tista ura mi je dala nekaj, česar ne moreš ubesediti. Po telesu sem imela mravljince, začutila sem sebe in slišala glasbo na čisto drugačen način. Zelo mi je bilo lepo. Bila je tako prijetna izkušnja, da sta tudi vaditelja na koncu jokala. Res je bilo čutno, za vedno mi bo ostalo v spominu.

Kaj pa kakšen smešen trenutek, prigoda?

Lahko omenim, kdo mi je to naredil? Bilo je v moji Balerini, lani ali predlani. Plesala sva z Acom, z njim je vedno zabavno plesati kubansko salso. Nato ne vem, kaj se je zgodilo. Nekako me je obrnil, zavrtel in komolca ni umaknil. Dobila sem po nosu in kar ptički so mi šli po glavi. Šla sem na wc in upala, da mi ne teče kri. Prišel je za menoj, če sem v redu in sem mu potrdila, da sem.

Verjetno se kaj takega  na plesiščih kar pogosto zgodi, čeprav mislim, da fantje večkrat dobijo kako po nosu kot me. Je pa zanimivo slišati, da se tudi nam lahko kdaj to zgodi.

Se zgodi pogosto na plesiščih in tudi meni se je. Zelo neprijetno mi je pa tudi to, ko me na polnem  plesišču, pohodi kaka punca.

Po možnosti s petko?!

Ja.

No, tudi to smo že skoraj vsi doživeli.

To sta dve taki prigodi. Za prvo verjamem, da se ne bo več ponovila, ker bom bolj previdna, za petko pa sem sigurna, da se bo še kdaj.. Tudi jaz sem že koga pohodila.

Se spomniš kakšne stvari, ki si se je naučila iz plesa? Imaš kakšen nasvet za plesalce, ki izhaja iz tega?

Po moje je pri plesu tako kot pri vsaki stvari, ki se je želiš naučiti, pa se ti na prvi pogled zdi, da se je nikoli ne boš. Ampak ni lepšega občutka, ko si pri eni stvari zelo vztrajen in se jo zares želiš naučiti, ne glede na leta, s prepričanjem, da je tvoj čas že mimo... Tvoj čas ni minil in če imaš zelo močno željo ter si vztrajen, boš uspel. Ples ne jemljem kot trdo delo, ampak je to pričakovanje, ki je kot metuljčki, ki jih imaš, ko komaj čakaš, da se bo zgodilo. Potem se samo zgodi… Tako, da: »Go for it!« in ne obupati, samo vztrajajte.

Kdo ti je inspiracija in motivacija, tako v plesu, kot tudi za Balerino in plesne večere?

Ni osebe, ki bi me inspirirala. Zelo me inspirira glasba, ne le plesna, ampak na splošno. Ko imamo kakšna druženja pri meni doma in plešemo, je vedno premalo prostora. Mogoče mi je tudi to inspiracija, da grem v »dnevno sobo« Balerine, kjer lahko plešem.

Po drugi strani pa je moja inspiracija hčerka. Nekajkrat sem rekla, kako bi šla plesat in mi je odgovorila naj grem, kdo je rekel, da ne morem in če mi mama ne dovoli... No, v bistvu je imela prav.

Kje pa zase vidiš še kakšne izzive v plesu in kako vidiš svoj razvoj na tem področju?

V glavi imam eno pot, ki se je začela, ko sem prvič spoznala bachato. Najprej regular bachato, potem sensual bachato, nato pa je prišla kizomba, ki sem se je hotela naučiti. Kizombo se želim naučiti tako, da jo res začutim. Naslednji korak pa je argentinski tango.

Tamara, bi imela še kakšno sporočilo za plesalce, kaj bi rada delila z njimi?

Moje glavno sporočilo, oziroma kaj mene vodi skozi življenje zadnjih pet do deset let, je ljubezen do plesa, do glasbe, do jutranje kavice. Če je pravi »flow«, potem res ni nobenih napak, nobenih preprek in slabih izkušenj.

Tamara, najlepša hvala, da si si vzela čas za najin intervju, bilo mi je res v veselje, upam da tudi vam, ker ste slišali še eno plesno zgodbo z druge perspektive.

Hvala še enkrat.

Hvala tebi za povabilo, bila mi je res dobra izkušnja. Upam, da bomo slišali in spoznali še čim več stvari glede plesa in s tem mogoče približali takšne in drugačne zgodbe tudi tistim, ki imajo nek strah pred plesom in oklevajo z odločitvijo.

Hvala, srečno, se vidimo.

Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life