INES OGOREVC   •   01/11/2019

Pretekli teden nam je Nejc zaupal svojo plesno zgodbo. Če še niste pogledali / prebrali 1. dela, ga lahko najdete na linku.

Ta teden je z nami delil svoje inspiracije, trenutke s plesišča, rutino, izzive za prihodnost in pogled na plesalce v Sloveniji in tujini ter nekaj nasvetov in izziv, da swing gibe preizkusite tudi sami.

Kje pa vidiš zase še kakšne plesne izzive?

Vsako sezono si poskušam dati en izziv. Par let nazaj je bil izziv razširiti swing v Zagreb. Tam sem začel učiti lokalne učitelje, potem je bil Beograd in dve leti nazaj Trst. V Trstu imajo tri šole, ki učijo swing. Ena se imenuje Swing freaks, to je skupina, s katero sem začel sodelovati. Imajo super večere in tečaje. Učil sem tudi v Kranju, kjer sem se rodil in odraščal.

V enem trenutku je bil izziv, ko smo preko Studia Danse imeli plesne večere na različnih lokacijah v Ljubljani. Vedno je bil problem, s katerim se sooča marsikatera šola ali skupina plesalcev: gostinci jim očitajo, da ne pijejo dovolj oziroma, da ni dovolj prometa na teh plesnih večerih. Ves čas so nas podili iz enega prostora v drugega. Tako kot jaz, sta imeli tudi Tanja in Anja željo, da bi našli svoj prostor in našli smo Vilharjevo. Bilo je veliko zanimivih lokacij, ki niso prišle v poštev. Tukaj pa so nam prišli lastniki in upravljavci naproti in tako smo šest let nazaj ta prostor obnovili. Ogromno plesalcev je vložilo trud in čas in zdaj imamo svoje plesne dvorane. Nikamor nam več ni treba bežati pred nikomer, tukaj imamo svoje večere in koncerte.

Izziv mi je predvsem to, da kjerkoli opravljam svoje delo oziroma poslanstvo, poskušam širiti idejo swinga in predstaviti ta čudoviti ples. Skozi leta smo ugotovili, da to ni samo en stil, ampak jih je ogromno. Zato je bil izziv tudi ta, da se naučim preostalih stilov.

Odkar poučujem, nisem nikoli veliko tekmoval, bili so trenutki, ko sem nastopal. Ob priložnosti še vedno rad zaplešem na odru, predvsem pa sem družaben plesalec. Ogromno je plesov; pritegneta me salsa in tango, rad pa bi se naučil še marsikaj drugega. Karkoli se naučim, pedagoške prijeme ali same gibalne principe vnesem v lastno delo, v lasten ples; ali pa grem na tango tečaj in opazujem plesalce in mi kakšna stvar mogoče postane bolj jasna, na primer, zakaj se ljudje gibajo na določen način.

Kako pa poteka tvoja plesna rutina? Kolikokrat treniraš, kako pogosto greš v tujino?

Trening je zmeraj problem, saj sem družaben plesalec in sem večino svojega treninga zmeraj opravil na družabnem plesišču. Kar se tiče učenja, pa imam veliko srečo, da poučujem s Špelo Premelč v Ljubljani in v Trstu.   Vsako leto poskusiva nekaj spremeniti in najti nov način. Predvsem je največji izziv učiti začetnike po najkrajši poti; od prvega vstopa v plesno dvorano, do tega da pridejo prvič suvereno na plesišče in plešejo. Vsakič poskusiva nekaj novega in se učiva na lastnih napakah. Učna ura nama predstavlja gibalni laboratorij. Poskusiva kakšne principe, za katere vidiva, da ne funkcionirajo in jih naslednjič ne uporabiva. Vsakič skušava drugače učiti in nekaj spremeniti. Veliko se tudi pogovarjava o samem  pedagoškem delu. Imava srečo, da je na našem zavodu, na Vilharjevi, par učiteljev, ki jih nikoli ni sram deliti svojih mnenj ter sprejemati in podajati kritike.

Drug od drugega se torej učite in si pomagate.

Tudi na mednarodnem področju vidim, da so najboljši in najbolj izkušeni plesalci in pedagogi tisti, ki s teboj prvi delijo  mnenje in ti dajo kakšen nasvet.

Je  kakšen trenutek, ki se ga spomniš s plesišča, ki se ti je res usedel v srce in ti pomeni nekaj več?

Kar mi je zelo sedlo v srce, mislim da je bil dogodek v  letu 2010. Takrat sva s Katjo Hrastar, sedaj Završnik, nastopila v Bologni na tekmovanju z majhno show točko in gledal naju je Frankie Manning, ki je legenda, žal je preminil deset let nazaj, mislim da je bil star petindevetdeset let. Bil je eden izmed začetnikov swinga, v Harlemu, med obema vojnama. Opazil naju je, ko sva trenirala na hodniku in ponavljala svojo rutino. Po zaključku tekmovanja je k nama prišla njegova partnerka, ker je on imel težave s hojo. Rekla je, da je navdušen nad tem, kar je videl, saj sva izražala nek duh, ki so ga imeli med plesom v starih časih. To se me je dotaknilo in mi dalo dodaten zagon. Vsak izmed nas ves čas dvomi v to, kar počne. Res da uživam, ampak vseeno se včasih vprašam po smislu lastnega početja, dela, prizadevanja.

Poseben trenutek pa je zame vsakič, ko naredim swing out, v skupini, z ljudmi ki so mi pri srcu. Swing-out je tak karakteristični gib lindy hop-a, ki ti vedno nudi posebno zadovoljstvo. Če to narediš v skupini, na glasbo, je to še dodatno zadovoljstvo.

Kaj pa kakšen smešen trenutek, kakšna nerodnost, ki se ti je vtisnila v spomin?

Zagotovo je nekaj, kjer sem bil udeležen, saj se rad sam sebi nasmejem. Bil je trenutek z Donjo, eno izmed članic skupine Salsa caliente, zdi se mi, da ne živi več v Sloveniji. Z njo sva se enkrat odločila narediti točko swinga in salse skupaj. Nastop sva imela na večeru v Zagrebu, kjer so tudi skušali združiti swing in salso. Donja je bila tako kot jaz zelo impulzivna in je rada naredila, kar je v plesu začutila. Toliko je verjela vame, da jo bom spremljal v njeni ideji, da se je je zmeraj lotila in tvegala. In tako sem jaz enkrat naredil nekaj podobnega. Skupaj sva vadila en skok in v nekem trenutku sem se odločil, ker je bilo na plesišču dovolj prostora, da bova ta skok izvedla. Ne vem, po kakšnem naključju sem se odočil za drug, zelo podoben skok. Največja napaka je bila, da sva sredi skoka oba podvomila drug v drugega ali vsak vase in skok se je ponesrečil. Ublažil sem njen padec, jaz pa sem zelo nerodno padel.

Do poškodbe pa ni prišlo?

Ne, pri plesu se nisem nikoli poškodoval.

Dva tedna nazaj sem srečal fanta, ki je organiziral salso, del tega večera. Na moje rahlo začudenje in hkrati veselje, se tega trenutka ni spomnil, tako da očitno ni bilo tako tragično ali komično, kot imam jaz v spominu.

Je  kakšna stvar, ki si se jo naučil pri plesu in jo uporabljaš tudi v privatnem življenju?   

Večinoma vsi plesi swinga, predvsem lindy hop in balboa, se odvijajo zelo hitro. Imeti moraš zelo dobro prostorsko predstavo, med gibanjem skozi prostor moraš dobro opazovati ljudi okrog sebe, da se ne zaletavaš. To je lastnost, ki mi jo je dal ples. Ko hodim po ulici, zelo dobro opazujem ljudi in s perifernim vidom dobro opazim stvari, ki jih drugi ne.

Ples pa je tudi zelo dinamičen in ker je toliko gibanja, zelo dobro vpliva na katerikoli šport, ki se ga lotiš. V nekem obdobju sem zelo intenzivno igral kriket in ta atletskost, ravnotežje, ritem... Vse kar lahko prineseš v druge fizične aktivnosti, pripomore.

Imaš kakšen značilen gib, za katerega bi rekel, da je tvoj in ga vedno narediš?

Ne, ker se jih izogibam. Takoj ko začnem en gib ponavljat, ga poskusim ali spremeniti ali narediti kaj drugega. Poskusim se izogibati ponavljajočih se gibov. Soplesalci imajo gibe, ki jih označujejo, jaz pa se jim podzavestno ali zavestno probam izogibati.  Če bi vprašal koga, ki me večkrat vidi plesati, bi zagotovo lahko rekel, da je kak gib karakterističen. Ampak imam sam zase  mogoče premalo introspektive.

Kaj pa inspiracija? Plešeš že mnogo let, kje iščeš inspiracijo, kdo so ti največji vzorniki?

Vzorniki so mi plesalci, ki so starejši od mene, in tudi mladi plesalci. Predvsem tukaj v Studio Dansa, na Vilharjevi, imamo ogromno mladih pedagogov, ki veliko trenirajo, tekmujejo in nastopajo. Ravnokar so prišli iz Balkan lindy hop championship-a v Sofiji v Bolgariji, kjer so so zmagali v skupini, kot posamezniki ter v paru. Vskakič, ko vidim in slišim kaj takega, mi je toplo pri srcu, saj sem veliko izmed teh plesalcev imel priložnost učiti. Zdaj vidim, da so uspešni, da dosegajo rezultate in uživajo v plesu. Tako, da inspiracijo dobivam definitivno od njih in tudi od drugih plesov. Ko vidim super salsa in tango plesalce, sodobne moderne plesalce, plesalce afriških  plesov... Če ti je ples pri srcu, imaš vedno bolj odprte oči in ušesa. Ni treba, da to spremljaš, ampak ko vidiš ples, ga hitreje zaznavaš in se tudi hitreje odzoveš nanj.

Imaš za naše plesalce še kakšen nasvet?

Če radi plešejo, naj se nikar ne oklepajo samo enega plesa, ampak naj gredo še na druge tečaje. Vsaka plesna skupnost ima svoj čar, karakter. Ples in glasba mogoče privabljata drugačne ljudi in je dobro, da si, sploh v Sloveniji, kjer nas je malo in plesne izbire ni kot na primer v Lizboni, vzamejo čas in zajadrajo še v kakšne druge vode. Povsod se bodo naučili nekaj lepega in bodo to potem v tistem plesu, ki jim je najbolj pri srcu, udejanili. S tem se ples razvija in ljudje ne plešejo ves čas enako. Mogoče tudi ne plešejo ves čas kot njihovi učitelji, ampak v svoj ples vnesejo še kaj bolj osebnega.

Za naše plesalce si pripravil en kratek izziv.

Še en majhen izziv za vas. Temu se reče swing-out. Pa da vidimo, če vam uspe.

Nejc, najlepša hvala, da si si vzel čas za ta intervju. Bilo mi je v veselje in se še naprej veselim  spremljati tvoje plesne korake.

Hvala tudi vam.

Srečno, se vidimo.

Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life