INES OGOREVC   •   01/11/2019

Plesni svet je poln raznolikih zgodb plesalcev. Zgodbe tistih, ki plešejo zgolj za zabavo; tistih, ki resno trenirajo in tekmujejo, od plesnih učiteljev do koreografov, od organizatorjev festivalov do lastnikov plesnih šol. Zgodbe se razlikujejo tudi glede na stil, ki ga nekdo pleše: ali so mu bolj pri srcu plesi v paru ali raje plešejo sami. Ples ima veliko različnih nians in vsak plesalec ima svojo plesno zgodbo, ki se ne odraža zgolj v njegovem plesu, ampak tudi v njegovem vsakdanjem življenju. A kar na koncu združuje vse plesne zgodbe, je ena velika ljubezen, ljubezen do plesa.

V devetem intervjuju Dancer's Life Stories bomo spoznali zgodbo Nejca Zupana, dolgoletnega swing plesalca, ki poučuje na mednarodnih festivalih, hkrati pa največ uči v Studio Dansa in tudi v Trstu.


Nejc, kje se je pričela tvoja plesna pot, skozi katere faze je šel tvoj ples?

Kot otrok sem se zmeraj rad gibal. S plesom sem se prvič srečal, ko sem v osnovni šoli igral v teatru, v gledališki skupini. Vsako poletje smo imeli gledališke delavnice. Takrat so se odvijale v Tolminu, bil sem star 13 ali 14 let. Takrat sem prvič videl sodobne plesalce in to me je čisto fasciniralo. Med njimi sta bila tudi Ivan Peternelj iz Mladinskega gledališča ter Branko Potočan, ki je mednarodno priznan pedagog in plesalec. Navdušila sta me  s svojim gibom, s svojo interpretacijo, z načinom kako sta poučevala ples in gib kot tak. Mogoče bi kdo rekel, da to ni bil ples, ampak zame je to definitivno bila ena lepa ekspresija skozi gib - ples. Prej sem sicer najbolj pogosto videl športne plesalce, ampak se nikoli s tem nisem srečal od blizu, zmeraj sem samo od daleč opazoval lepe plesalce in plesalke kako se vrtijo po plesiščih.

Kdaj pa si prišel v stik s swingom?

Doma smo  vedno poslušali veliko glasbe, oče je imel ogromno plošč. Na začetku srednje šole sem začel igrati v Ska bandu v Kranju. Spogledovali smo se s ska in swing glasbo, tako da sem potem začel poslušati in raziskovati jazz ter zelo veliko brati o njem. Bil sem star okrog petnajst ali šestnajst let, ko sem videl film Otroci swinga. To je bilo zame razodetje, ki je združevalo vse  tisto, kar sem občudoval v sodobnem plesu in glasbi. Takrat sem rekel, da bi enkrat v življenju rad to počel.

Minilo je par let in po ljubljanskih plesnih šolah sem začel spraševati, če kje poučujejo ta ples. V nekaterih plesnih šolah so rekli, da poučujejo swing, ampak da še zbirajo prijave. Vendar niti ena šola ni tega udejanila. Izkazalo se je, da nihče ni poučeval swinga, kakršnega poznamo danes. Mogoče so učili kakšne približke, nekaj podobnega boogie woogie-ju in jivu, ampak swing, lindy hop in drugi stili, s katerimi se danes ukvarjamo, takrat niso bili poznani v Sloveniji.

To je bilo leta 1997 ali 1998, ko smo začeli vse več uporabljati internet. Takrat sem prvič videl, da obstajajo plesne delavnice v tujini. Ker sem bil tako fasciniran nad jazz in ska jamajško glasbo, sem se odpravil k prijateljem v London. Šel sem na vse ska koncerte, kar se jih je dalo videti in na vse redne tečaje swinga, tako da sem točno vedel, kdo v Londonu uči redne tečaje. Hodil sem od tečaja do tečaja, za vsak dan v tednu sem se odločil, h komu bom šel. Velikokrat sem vpadel na njihove ure, vsi so se spraševali kdo sem in od kod sem prišel. To so bili prvi stiki s swingom, da sem sploh spoznal kako stvar izgleda. Potem sem preko interneta kupil videokasete.

Bližala se je matura in s soplesalko Lučko Lučovnik, ki je plesala jazz balet in sodobne plese, sva se odločila, da bova na maturantskem plesu zaplesala swing. Do tega sicer ni prišlo, sva se pa medtem dobivala in gledala video kasete. Kljub temu, da nisva plesala swinga na maturantskem plesu, sem jaz to željo še naprej gojil.

Nato pa smo enkrat doma, v Kranju, pleskali. Zelo hitro sem se naveličal in začel brati časopis, ki je bil na tleh, s katerim smo zaščitili tla, da ne bi po njih kapljala barva. Bral sem članek o plesnem paru, ki je nastopal plese 30-ih, 40-ih in 50-ih let. Vedel sem, da je to tisto, kar iščem že vsa leta. Od trenutka, ko sem videl film Otroci swinga, do takrat, ko sem našel nekoga v Sloveniji, ki je to plesal, je minilo vsaj pet ali šest let. Potem sem klical na uredništvo in našel Vesno Bratušek in Sajlesa Šinkovca. Vesna mi je dala kontakt od Sajlesa,. Po telefonu sva se dogovorila, da pridem do njega. Ker je Sajles američan, sem si ga predstavljal kot v filmu. Najbolj sem bil navdušen nad črno-belimi filmi, recimo A day at the races, film bratov Marx. Tam so bili vsi plesalci temnopolti. Prepričan sem bil, da je Sajles tudi visok, temnopolt swing plesalec, a ko sva se spoznala, sem videl, da je ravno obratno. Njegov oče je imel irske korenine, mama pa slovenske, tako da je izgledal tako kot mi vsi ostali plesalci; ni bil visok in ne temnopolt.

Lepo me je sprejel in v majhni hiši blizu Dolgega mostu in  mi tam pokazal prve korake. Bil sem čisto fasciniran, končno se je kolesje začelo obračati. V tem obdobju sem poleg Lučke, poskušal prepričati še par kolegov v Kranju in Ljubljani, naj se pridružijo plesu, če bodo kdaj tečaji. Sajles je znal zbrati ljudi iz vseh koncev in našel je prostore za ples. Kljub temu, da je v Slovenijo prišel z željo, da bi bil ulični umetnik, kar je kasneje tudi bil, je potem začel učiti swing. Imeli smo tečaje na Parmovi. Prvi tečaj je bil mešanica plesalcev; nekaj je bilo rockabilly-jev, nekaj bivših plesalcev, nekaj nas, ki nismo nikoli nič konkretno plesali... In potem je on začel učiti. V Drami so bili prvi večeri, ki jih je organiziral, tam kjer je zdaj kavarna oziroma  tam kjer prodajajo vstopnice. Prostor je bil zelo majhen, plesišča je bilo približno dvajset kvadratnih metrov ali manj; tam smo prvič začeli plesati.

In potem se je ta ljubezen do plesa nadaljevala…

Ja, s tečaji plesa. Sajles je bil zelo specifičen človek in je na specifičen način učil swing. Učil je en stil, ki smo se ga na začetku vsi naučili, nekaj pa se nas je želelo naučiti še drugih stilov, predvsem lindy hop oziroma kar smo videli v filmih. Sajles v tistem trenutku tega ni ponujal. Nekaj časa sem hodil k njemu na tečaj, potem pa sem izgubil voljo in sva se poslovila. Nato sem začel hoditi na delavnice v tujino. Tam sem se prvič srečal z lindy hopom, plesno formo, ki je tudi danes najbolj popularna. Še vedno pa smo plesali in obiskovali večere, ki jih je organiziral Sajles. Potem se je nekaj časa plesalo v stavbi Kolizej, nato pa smo šli na Kodeljevo.

Ključen trenutek je bil, ko je kolegica Maša Sraka odprla plesno šolo Buba in me prosila, če bi lahko tam učil swing. Odklonil sem, da ne učim swinga, ampak samo plešem in naj reče Sajlesu. Vztrajala je, da želi mene, saj me je videla plesati in ji je bilo všeč. Ker sem ljudem vedno rad kaj pokazal, če so se le želeli naučiti plesati. Rad širim in delim znanje. Ko je nastopila ta priložnost, sem po nekaj prepričevanja poskusil. Začel sem učiti in pri tem zelo užival. Sajles je poučeval svoj stil, mi smo učili lindy hop, Aleš Kolar, ki je poznan kot Mister President in vodi društvo in plesno šolo Vintage je začel poučevati v svojih krogih in stvar se je hitro začela širiti.

Kaj pa tvoje sodelovanje pri Studio Dansa?

Studio Dansa sta ustanovili Tanja Vojnović in Anja Prešern, takrat je bil to zavod. Takrat je bilo kar nekaj plesalcev, ki so začeli poučevati, eni preko šole, eni zase. Imeli sta vizijo, da bi vse te učitelje povezali pod eno streho in to jima je uspelo.

K razvoju swinga in oblikovanju skupine za poučevanje, je pripomogla tudi skupina Salsa caliente. Na Kodeljevem so imeli salsa zabave, mi pa swing zabave in smo hodili plesat drug k drugemu. Člani te skupine danes v ljubljanskih šolah poučujejo salso. Takrat so bili ena ekipa, imeli so fantastično energijo in prav zaradi njih smo zelo radi hodili na zabave. Začeli smo celo delati svoje »battle«. V stari Ljubljani so salsa plesalci naredili deset koreografij, dolgih od minute do minute pa pol, prav tako swing plesalci. Potem smo plesali drug proti drugemu. Zbrala se je ogromna množica ljudi in videlo se je lahko salso in swing na enem mestu. Žal tega ni več, ker so salsa plesalci šli vsak po svoje, naša swing skupina pa se mi zdi, da je še vedno homogena. Mogoče bomo v prihodnosti to idejo obudili.

Mogoče en izziv za prihodnost…

Se nadaljuje…

Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life