INES OGOREVC   •   21/12/2019

Pretekli teden nam je Naja Furlan iz Mana Tahiti Slovenija zaupala svojo plesno zgodbo. Če prvega dela še niste videli ali prebrali, ga najdete na povezavi.

Ta teden nam je zaupala svoje inspiracije, trenutke s plesišča, izzive za prihodnost in tudi delila nekaj nasvetov za osebe, ki se še vedno odločajo ali bi pričeli plesati. Za vas pa je pripravila par izzivov, da ori tahiti gibe preizkusite tudi sami.

Kar plešeš tahitijske plese, se je zagotovo našel kak trenutek, ki je imel zate v plesu poseben pomen?

Kjer sem bivala na Tahitiju, mi je bilo zelo všeč to, da so ljudje veliko bolj povezani z naravo in uporabljajo materiale iz okolja. Za plesni nastop greš na primer v gozd nabirat listje, rože, školjke. Vidim, da pri nas nimamo te ideje. Zelo mi je všeč aspekt Ori Tahiti plesa - čutenje narave in da si celostno vključen v umetniški proces. Ne da so samo koraki, ampak da zraven tehnike razvijaš tudi drug nivo, druge čute in da dobiš inspiracijo iz narave. Dosti gibov je takih, ki oponašajo naravno gibanje morja in vetra, tako da se poskusiš vživeti v dogajanje okrog sebe.

Kaj je tvoja inspiracija pri plesu?

Ker sem dvanajst let živela pri morju, me morje energetsko napolni in od tam črpam inspiracijo. Na splošno sem rada v naravi, v tišini dobim dosti navdiha.

Kaj pa kakšen smešen trenutek, nekaj zabavnega, kar se ti je zgodilo na plesišču ali v povezavi s plesom?

Veliko je bilo takih trenutkov, recimo strogost do samega sebe, ki jo imam kot slovenka. Ko se zmotiš, oni iz tega naredijo zabavo in začnejo kričati, pri nas pa razmišljaš, da se ne smeš zmotiti. Na produkciji, na Tahitiju, sem bila živčna, če se bom zmotila: »Ne sekiraj se, samo naprej, se bomo še mi zanalašč zmotili«, tak pozitiven pristop imajo, ples je za njih zabava. Bolj sproščeni so v plesu in ne jemljejo tega kot neko veliko stvar. Zmotiš se in življenje gre dalje, perfektnost ne bo nikoli dosežena.

Si tam tudi nastopala?

Imela sem srečo, da sem bila tam v obdobju, ko se je dogajala heiva des ecoles. Takrat se predstavijo plesne šole, ne v tekmovalnem smislu, ampak plešeš s tečajniki. Imeli smo priložnost nastopati v La Maison de la culture, v kulturnem domu. To je bila plesna šola moje učiteljice Makau Foster, ki jo zelo spoštujem in jo imam rada, kot plesalko in kot osebo.

Kaj pa kakšne lekcije iz plesa, ki jih uporabljaš tudi izven plesa?

Ena izmed stvari je, da se naučiš spoštovati lastne meje. Telo ni narejeno, da ga izkoriščaš na daljši rok. Pridejo trenutki, ko rečeš: »Ta gib mi ne gre, zdaj bom pa bom treniral  na vso silo«. Pridejo poškodbe in potem je vse narobe. Ples te nauči potrpljenja. Ne gre na hitro, uživati moraš v procesu učenja in potem to apliciraš tudi na druge stvari v življenju. Tega te ples nauči, mene je.

Imaš kakšen nasvet za plesalce?

Vsi rabimo kakšno stvar, da nas prizemlji. Moj nasvet pa je, da se posvetiš temu kar rad delaš in tudi kaj žrtvuješ za to, saj se ti potem vse povrne dvojno ali trojno. Že s tem, da delaš kar ti je všeč, širiš nekaj pozitivnega. Kdor ima kakršnokoli sposobnost in znanje, naj ne drži tega zase, ampak naj deli to naprej.

Imaš kakšen plesni gib, za katerega bi rekla, da je prav tvoj, da ga narediš vedno, ali pa ti je morda najljubši in ga rada ponavljaš?

Jih je kar več.


To je gib, ki je zelo značilen za začetek koreografije oziroma nastopa, da pozdraviš občinstvo.

Zdaj pa še gib za roke, ki oponaša gibanje oceana. Oceanu se reče moana. Naredili bomo en tak val z dlanmi, čim bolj mehko in spreminjaš smer naprej in na drugo stran. Lahko greš tudi v drugačne variante oponašanja gibanja vode.

Ori Tahiti ples pri nas še ni tako prepoznaven. Bi imela kakšen krajši izziv za naše plesalce, da pokažeš ta ples in da ga lahko doma tudi sami preizkusijo?

Najprej izziv za punce. Pokazala bom osnovni gib, ki se imenuje tamau, pozicija rok pa je tautea. Na začetku porazdelimo težo na celo stopalo in gremo dol, kot da bi sedli. Smo v rahlo pokrčenem položaju in uporabljamo silo nog, ki nam potem dvigne boke. Delaš z boki in nogami. Uporabljaš kolena, naprej, nazaj in od strani. Zgornji del miruje, delamo samo z boki, levo in desno. In še v hitrejšem tempu.

Zdaj pa še izziv za fante. Ta gib se imenuje paoti, kar pomeni škarjice. Je korak, ki ga plešejo tudi punce, ampak je izrazito moški. Gre pa takole: odpiraš in zapiraš kolena ter prenašaš težo iz noge na nogo. Roke lahko daš tudi stran in se zavrtiš.

Naja, najlepša hvala, da si si danes vzela čas za pogovor z mano. Bilo mi je v veselje spoznati ples, ki mi še ni bil tako poznan. Želim ti veliko uspehov še naprej in čim več tečajnikov.

Hvala tudi tebi za povabilo.

Se vidimo, srečno.

Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life