INES OGOREVC   •   14/12/2019

Plesni svet je poln raznolikih zgodb plesalcev. Zgodbe tistih, ki plešejo zgolj za zabavo; tistih, ki resno trenirajo in tekmujejo, od plesnih učiteljev do koreografov, od organizatorjev festivalov do lastnikov plesnih šol. Zgodbe se razlikujejo tudi glede na stil, ki ga nekdo pleše: ali so mu bolj pri srcu plesi v paru ali raje plešejo sami. Ples ima veliko različnih nians in vsak plesalec ima svojo plesno zgodbo, ki se ne odraža zgolj v njegovem plesu, ampak tudi v njegovem vsakdanjem življenju. A kar na koncu združuje vse plesne zgodbe, je ena velika ljubezen, ljubezen do plesa.

V enajstem intervjuju Dancer's Life Stories bomo spoznali zgodbo Naje Furlan, predsednice društva Mana Tahiti Slovenija

Naja, kako si začela s plesom, kje si prišla v stik s tahitijskimi plesi in kako se je potem tvoja plesna zgodba nadaljevala?

Moja zgodba z Ori Tahiti se je začela daljnega leta 2011, v Milanu. Tja sem šla na prvo delavnico, ki jo je vodila moja zdajšnja učiteljica Amanda Mendoza iz Mehike. To plesno zvrst je prinesla v Italijo in imeli smo ogromno srečo, da je to znanje delila z nami. V Italiji je osnovala svojo šolo in plesno skupino, jaz pa sem to znanje prinesla v Slovenijo.

Kje pa si izvedela za tahitijske plese?

Preden sem začela z Ori Tahiti, sem plesala orientalski ples. V okviru nekega projekta sem spoznala dekle iz Milana, ki se je pri Amandi že učila to zvrst. Šla sem, ker rada poskusim nove stvari in postalo mi je všeč. Potem sem nekaj časa vzporedno plesala orientalski in polinezijski ples, nato pa je prevladala ljubezen do Ori Tahiti-ja.

V Sloveniji je Tahitijski ples dokaj nepoznan, kako so ga ljudje sprejeli?

Še zdaj ljudje ne vedo kje je Polinezija, tako, da ko opisujem s čim se ukvarjam, najprej geografsko opredelim Polinezijo in Tahiti. Gre počasi. So ljudje, ki poskusijo zaplesati, ampak se ne poistovetijo. Po treh letih, odkar imam društvo, je nastala majhna skupina osmih plesalk, ki redno obiskujejo tečaje.  Nastopamo, širimo svojo ljubezen do tega plesa, prirejam delavnice, enkrat tedensko pa imamo tudi plesne tečaje.

Tečaje imaš v Ljubljani, delavnice pa kdaj tudi v Kopru?

Ne, zdaj sem vezana samo na Ljubljano in vse se dogaja tukaj. Preselila sem se, zato je lažje tudi logistično.

Gotovo si tudi že obiskala Tahiti in v živo spoznala ta ples. Nam zaupaš kako je tam, kakšna je njihova skupnost?

Tahiti sem prvič obiskala leta 2014, po treh letih intenzivnega študija z Amando. Začutila sem, da res morem tja, od koder ta ples prihaja. Amanda zelo dobro prenese stvari, ampak vseeno je treba to okolje absorbirati s vsemi čuti. Šla sem tja, se šolala na umetniškem konzervatoriju in se učila tudi pri drugih učiteljih. Imela sem individualne ure in veliko časa posvetila izobraževanju, tako da je bilo en mesec kar intenzivno učenje. Leta 2017 sem šla tja drugič in bila tam dobre tri mesece. Začela so me zanimati tudi druga področja: glasba in tahitijski jezik, kultura, zgodovina...

Gre za zelo odprto kulturo, sami veliko plešejo? Zna večina ta ples, ali je tudi tam zelo ozka skupina teh plesalcev?

Pri nas je družba narejena tako, da je ples dejavnost, ki te lahko veseli ali pa si popolnoma »anti«. Tam pa je to že v kulturi, vsi to zelo muzikalni, imajo ritem in živijo v okolju, kjer se talent za ples in muzikalnost avtomatsko razvijata.

Kako pa je  v Evropi, je veliko tega? Omenila si Italijo…

Tukaj je še Francija, manjše skupnost pa so tudi v Španiji, Madžarski, Angliji in v Sloveniji.

Kakšna pa je danes tvoja plesna rutina? Kako pogosto plešeš, treniraš? So kakšni tahiti plesni večeri, kamor hodiš plesat?

V Polineziji ja, v Sloveniji plesnih večerov ni. Za letos je plan, da naredimo svojo prvo samostojno produkcijo. Drugače pa plešem doma, kolikor se da. Imam tudi redno službo, tako da je treba narediti ravnovesje med plesom in delom. Vadim sama in v okviru tečajev. Ko se pripravljaš na tečaje, moraš stvar preizkusiti tudi sam, ne boš kar tako učil. Vsak dan poskušam povaditi vsaj pet minut, iti čez osnove, kdaj zaigrati na kakšen instrument, zapeti, karkoli, tako da ostanem v stiku.

Kje pa vidiš zase še kakšne izzive za razvoj, v tahitijskem plesu ali tudi v kakšnih drugih polinezijskih plesih?

Zaenkrat Ori Tahiti postavljam v ospredje, saj mi nudi zelo široko polje raziskovanja. Imam željo, da bi šla še večkrat in za dlje časa na Tahiti.   Rada bi nastopila na njihovem letnem festivalu, kjer nastopajo in tekmujejo šole ter šla skozi celoten njihov proces učenja. Tam od začetka do konca vse narediš sam in se učiš jezika, interpretacije pesmi, ritmov, izdelave kostuma in vsega kar spada na ta festival.

Koliko časa pa traja tak festival?

Dogaja se vsako leto julija in je podobno kot v Riu de Janeiru. Februar je namenjen festivalu. Na Tahitiju se takrat dogajajo vsi tradicionalni športi in aktivnosti. Festival je posvečen kulturi na splošno, ne samo plesu.

Se nadaljuje…

Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life