INES OGOREVC   •   13/07/2019

Pretekli teden nam je Mateja Grajzar zaupala svojo plesno zgodbo, rutino, inspiracijo in svoj značilen plesni gib. Če še niste pogledali / prebrali 1. dela, ga lahko najdete na linku. V 2. delu pa nam je zaupala svoje izzive, nekaj zabavnih trenutkov s plesišča, pripravila pa je tudi nekaj nasvetov za plesalce in izziv, da se lahko v Groovu preizkusite tudi sami.

Mateja, nam lahko opišeš kakšen zabaven trenutek, ki se ti je res vtisnil v spomin ali pa kakšen trenutek, ki ti je ostal v lepem spominu; nekaj posebnega, nekaj kar ima zate velik pomen.

V zadnjem letu so zabavni trenutki s sončnimi očali postali moj zaščitni znak. Do pred kratkim sem nosila očala, zdaj jih ne nosim več. Imam pa zato sončna očala vedno na glavi in kar pozabim, da jih imam. Seveda so mi milijon krat dol odletela, točno tale, zaenkrat se še čudežno držijo skupaj. Ravno pred kratkim sva z mojim plesnim součiteljem Sašem snemala koreografijo za najine tečajnike za zaključno produkcijo. Vsi so bili okrog s svojimi telefoni in so plesali okrog naju, nakar so pri enem obratu očala odletela dol, direktno med naju. Nama se je uspelo še okrog sukat - koreografija je bila kot za to ustvarjena, prisežem… Potem so prišli eni taki »sweepi«, tako z nogo malo pometeš pod sabo, in sem jih lepo stran pometla. To ni bil dodatek, to je bilo dejansko v koreografiji - točno v tistem momentu.

Ha, ha, zdaj pa bodo vsi metali očala dol…

Zanimivo, na koreografiji ni pol tega noben naredil.

Treba jih je vprašati zakaj ne?!

Veš kaj, mogoče so rekli: »En klovn na točko je dovolj,« tako da...

Opiši, prosim, kakšen trenutek, ki ti je zelo pri srcu, ki imate zate nek poseben pomen!

To je bil v bistvu moj prvi festival za Balboo v Parizu. Takrat sem plesala Balboo šele tri mesece, se pravi bila sem res začetnik. Na festivalu sem bila v neki družbi in me je nek Rus dva ali tri dni prepričeval: »Daj Mateja, pojdi, pojdi, pojdi na tekmovanje«. To je tekmovanje Jack & Jill, kjer se prijaviš sam, žrebaš svoj par, svojega partnerja in pač odplešeš. Poznaš se običajno ne, ali pa tudi. Razmišljala sem: »Kaj bom jaz delala, začetnik sem; kaj bom delala na tekmovanju?« Potem sem si rekla: »Ah daj, v redu, se bom pač zabavala«.

So sodelovali plesalci vseh nivojev?

Bili so vsi nivoji, ampak začetni si pač tega ne upajo narediti in so v glavnem najvišji, ki grejo na tekmovanje. Odločila sem se, da bom šla. Ko so zvečer klicali finaliste gor, sem bila prepričana, da ne bom uvrščena. Nisem prav zbrano poslušala in so me večkrat klicali: mojo številko, moje ime - sicer po francosko, ker Mateja je »Mateša« in itak ne veš, da si ti in najbrž sploh nisem registrirala, da mene kličejo. Podobno se je zgodilo še enkrat kasneje na swing tekmovanju v Celju, ko tudi nisem vedela in sem preslišala.

Obakrat si se potem uvrstila v finale...

Ja, prišla sem v finale. To je bil moj prvi festival, prvo tekmovanje. Bili so čisti začetki. Ko sva potem skupaj plesala z enim Francozom, sva celo prišla do medalje, oziroma stopničke. Tako da, je to res tak moment, ki se mi bo za vedno vtisnil v spomin. Na tistem festivalu sem tudi prvič spoznala vse te plesne učitelje, ki sem jih prej naštela. Oni so ocenjevali in so me kot začetnico zelo pohvalili, bila sem čisto »v nebesih«.

Glede na tvojo prigodo je tvoj nasvet začetnikom zagotovo: »Poskusite, pojdite na tekmovanje...«

Svetujem jim naj tekmovanja in nastopov ne jemljejo tako zelo resno. Vedno sem na vse to gledala kot na zabavo. Ni namen, da postanemo svetovni prvaki. Meni je to užitek, zabava, veselje. Jaz tega nisem tako resno jemala, pa tudi nisem imela neke hude treme, ker dejansko nikoli nisem pričakovala, da se bo karkoli zgodilo. Greš tja, na predtekmovanje in si rečeš: »V redu, bo že nekaj«.

Imaš mogoče še kak drug nasvet za naše bralce oziroma plesalce?

Izhajam iz tega stališča, da vsi imamo neko službo. Po službi ali pred službo ali kadarkoli rabimo neko sprostitev. Karkoli to je, eni bodo uteži dvigovali, drugi se bodo pa vrteli na petkah… enostavno je treba uživati in ne preveč resno vzeti stvari, pa bo popolno. Groove me je naučil, da moraš začeti uživat v tistem kar ti je dano. Če ti pa to ni všeč, pač moraš nekaj narediti in iti nekam naprej. Skratka, ne smeš se ustaviti. Jaz nisem klasičen model plesalke, ki se s tem ukvarja, nisem klasičen model plesalke, ki gre na tekmovanje, nisem klasičen model športnika… pa sem trener športne vadbe...

Ali obstaja sploh klasičen model človeka za te stvari?

Recimo neki standardi so: lepa, visoka, pas mora biti ozek... Jaz pač nikoli nisem taka bila. Od nekdaj sem se pa rada premikala… Ko sem enkrat ugotovila, da imam veliko veselje, ljubezen do plesa in veselje to znanje posredovati naprej, me ni ustavilo niti to, če me je kdo tako malo čudno pogledal: »Kako pa ona to uči?« Jaz sem si zmeraj to vzela kot nekaj, v čemer blazno uživam, kar mi daje energijo, me napolni z vsem tistim elanom, ki ga rabim potem, ko sem bila osem do deset ur za računalnikom.

Moj glavni nasvet je: »Uživajte, samo uživajte, najdite tisto, kar vam je všeč in imejte se radi! Bodite to kar ste!«

Kakšne izzive zase še vidiš v plesu?

Izhajam lahko naprej kar iz tega. Kot sem že na začetku rekla, sem vedno iskala nek ples v paru. Če imam zraven sebe soplesalca, si upam dati veliko iz sebe. Takrat se lahko zelo osebnostno izrazim. Imam pa večji problem se izraziti osebnostno kadar plešem sama, mogoče, tudi zaradi lastnih omejitev, ki si jih v glavi narišem s stališča sebe - postave, česarkoli. Biti sam na plesišču, si sam dati tisto prosto pot, se gibati, ker si misliš: »Kako bi moral izgledati«. Tukaj mi je tudi Groove zelo pomagal v tem, da sem si dovolila biti taka kot sem, pokazati kaj je moj znak in to je - tako pač jaz plešem, to sem jaz. Imam še vseeno veliko dela na sebi; upati si še več, upati se še bolj prepustiti svoji duši, da se razpleše, da res lahko razplešem svoje srce.

Za naše plesalce si pripravila tudi en manjši izziv. Nam boš zaupala kakšen izziv jih čaka?

Bo kar v Groove stilu; lahko povem takole: »Torej, pri Groovu ne morete narediti nikoli ničesar narobe, vse je dovoljeno. Jaz bom pokazala v naslednji točki dva giba… Skratka, plešeš tako, kot tebi paše, da lahko to narediš s svojim telesom. Tako da prvi izziv, ki ga imam za vas je, da si vzamete enega od svojih najljubših glasbenih komadov. Dajte si ga na slušalke ali pa v sobo z zvočniki, pa naj nabija na polno (do desetih zvečer se lahko tudi sosede moti). Zaprite se v sobo, tja kjer vas nihče ne gleda, tudi vi se ne glejte v ogledalo in se enostavno razplešite točno tako, kakor vam paše, ker točno tako je za vas najbolje. To je ta prvi izziv.

Drugi plesni izziv za vas. Zaplesali boste skupaj z nama z Ines in sicer ga bomo »zagroovali«. Pokazala bom tri različne gibe, ki jih bomo menjavali v tem komadu. Kako ga pa vsak zapleše, je pa povsem od vsakega posameznika odvisno. Ni naju treba gledati, ne glejte se v ogledalu, enostavno plešite tako, kot se vam zdi pravilno. Imeli bova tri gibe; prvi bo kot en počep, oziroma, tak polpočep; greš dol, narediš eno tako žličko, dol, gor, pa hodiš dva koraka… dol, gor pa dva koraka…To je en gib. Potem pa drug - en tak malo »shake, shake«… Zatreseš malo s celim telesom, tako kakor hočeš, kakorkoli ti paše. Tretji gib pa je tak malo bolj latino; en, dva, tri, en, dva, tri, tananam, tananam. Pa poglejmo, kako bo to zgledalo.

Dol, gor, hodiš, hodiš. Dol, gor, hodiš, hodiš. Kakorkoli greš dol (to je čisto od tebe odvisno), dol greš toliko kolikor lahko. Več greš, boljše je zate. Treseš... povsod okrog sebe. Malo »attitude«. En, dva, tri: en, dva, tri... Uporabiš cel prostor. En, dva, tri, en, dva, tri…

Evo, to je to. Upam, da ste uživali skupaj z nama! Pa še kaj zaplešite, zagroovajte, srce naj pleše.

Mateja, najlepša hvala, da si delila z nami svojo zgodbo.

Hvala za povabilo.

Hvala, da deliš veselje do Balboe in Groova tudi s plesalci v Sloveniji in upam, da se vidimo kmalu tudi na plesišču.

 

Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life