INES OGOREVC   •   07/07/2019

Plesni svet je poln raznolikih zgodb plesalcev, od oseb, ki plešejo zgolj za zabavo do tistih, ki resno trenirajo in tekmujejo, od plesnih učiteljev do koreografov, od organizatorjev festivalov do lastnikov plesnih šol. Zgodbe se razlikujejo tudi glede na stil, ki ga nekdo pleše in ali so mu bolj pri srcu plesi v paru ali raje pleše sam. Ples ima toliko različnih nians in vsak plesalec nosi svojo plesno zgodbo, ki se ne odraža zgolj v njegovem plesu, ampak tudi v njegovem vsakdanjem življenju. A kar na koncu združuje vse plesne zgodbe je ena velika ljubezen, ljubezen do plesa

V tretjem intervjuju Dancer's Life Stories bomo spoznali zgodbo Mateje Grajzar, ki je v Slovenijo pripeljala nov plesni stil Groove, in ki že leta navdušuje svoje tečajnike s koraki balboe..

Mateja tvoja zgodba pa se pravzaprav ni pričela z Groovom, ampak z drugimi plesnimi zvrstmi, tako da bi radi slišali kakšna je tvoja plesna zgodba.

Mislim, da se je plesna zgodba verjetno začela, tako kot pri vseh, še preden smo shodili. Trdno tudi verjamem, da nam je kakršnokoli gibanje položeno že v zibko. Vsi smo po srcu, duši, naravi in še čemu - plesalci oziramo »gibalci«. Tako da, sem tudi jaz že plesala od nekdaj, najbrž že na karkoli se je dalo. Sem pa že od malih nog vedela, da v bistvu iščem nek ples v paru in sem se preizkusila v vsem; vse od latinskoameriških, standardnih, salse, tanga, kot majhna tudi balet; kasneje sem šla na afriške plese, na orientalske plese, vse me je vedno zanimalo, vse mi je bilo zmeraj »full« dober, ampak nič mi ni bilo tista ta prava stvar. Potem sem po nekem srečnem naključju naletela na swing. Meni je bila sicer swing glasba vedno zelo všeč, pritegnila me je tudi moda. Vedno bi se oblačila tako kot v 20, 30-ih prejšnjega stoletja. Nato sem pred leti naletela na otroškega prijatelja, ki mi je povedal, da pleše swing in mi je v bistvu tudi našel, takoj naslednji dan po najini kavici, prvi tečaj swinga. Takrat je bil to six-count, naredila sem celo en cel dvomesečni tečaj. Rekla sem si: »Ok, kle smo pa že blizu, bližje tisti THE stvari.« Potem sem plesala še dva meseca lindy hop. Poleti je vmes prišel še blues, pa še enih par takih stvari. Nakar je prišla balboa. Najprej mi je bila tako – ne jaz pa tega ne bom plesala. Ne meni pa to ni všeč - pa kar tko neko skakanje… Kar nekaj so poskakoval. Potem je proti koncu tistega poletja takratni učitelj balboe na Facebook objavil posnetek dveh francoskih učiteljev, iz enega tekmovanja,  in onadva sta po plesišču drsela kot po ledu in plesala balboo - in je bil sam tisto - to je to, jaz bom to plesala. Dejansko sem od naslednjega dne naprej začela plesati balboo in tam sem potem našla tisti ritem svojega srca.

Kje pa se je potem pojavila stična točka z groovom?

Groove je pa v bistvu prišel ene dve leti nazaj, ko sem iskala po Youtube-u dejansko neko plesno vadbo, ki bi jo lahko delala doma, pa da ni skoz samo skakanje in nabijanje kolen… Naletela sem na na groove, body groove se imenuje to, za doma. Odločila sem se, da je  to zame, da bom to delala. V bistvu je potem minilo še kakšno leto in pol, ali nekaj takega - do lanske pomladi, ko sem se po eni osebni »downfall« izkušnji pobirala nazaj na noge in je priplavalo to v momentu, ko sem se odločila, da je pa čas, da grem nazaj med ljudi. To je priplavalo nazaj, ne samo, da je groove priplaval nazaj, priplaval je z informacijo kako postati vaditelj te vadbe. Bilo je okej akcija - to čez en mesec, finance so; klik, klik - pet minut pa sem imela vse »zabookiran«. Čez en mesec sem šla v Berlin na izobraževanje in šele takrat prvič ugotovila kaj je to - kaj je groove kot celostna plesna vadba. Čisto me je začaralo.

Tako, da sem zdaj skoz nekje med swing-om pa groove-om.

Učiš groove in učiš še vedno tudi balboo?

Tako je.

Kaj bi rekla, da so tiste skupne točke v učenju obeh plesov, kaj so pa tiste res velike razlike, ki jih opaziš tudi v svojem pristopu, pa tudi kako se odzivajo tvoji tečajniki?

Na splošno se mi zdi, da kot nek pedagog ali učitelj plesa ali pa samo pač kot nek ljubitelj plesa, se mi zdi zelo dobro, da imaš čim večji spekter vsaj osnovnega poznavanja različnih plesnih stilov, ker vsak plesni stil ima neke svoje, recimo temu, zakonitosti -  neke svoje posebnosti, ki jih v drugih plesih ni. Če pa že hočeš nekomu res podajati neko tisto pravo ljubezen do plesa (tako kot jaz temu pravim), se mi pa zdi dobro, da imaš čim več znanja iz čim več plesnih stilov, ker so med njimi razlike in je to širina, ki ti da lahko veliko. Je veliko podobnosti: plesna disciplina, ritem, karkoli… Medtem, ko ima vsak ples neke svoje značilnosti, npr.: v odnosu do glasbe, muzikalnosti, do partnerja, tudi do tiste plesne scene, ki pač jo imamo v Sloveniji.

Učiš dva različna stila, kako pa potem zgleda neka tvoja plesna rutina? Kako se pripravljaš na tečaj? Učiš dva med seboj precej različna stila, verjetno vsak zahteva neko svojo pripravo?

Ja, vsekakor pri swingu, oziroma pri balboi, je to pač ples s partnerjem, tukaj je absolutno potreben trening s svojim plesnim učiteljem, mislim součiteljem. Tako da morava tu dva usklajevati urnike. Tukaj je malo več pravilnih stvari, je neka struktura, čeprav je vse zelo svobodno. Swing je tak zelo svoboden ples. Medtem, ko pri groovu je pa sploh poudarek na sami svobodi. Groove je v bistvu plesna vadba, ampak se zelo razlikuje od vseh tradicionalnih plesnih vadb, nikoli ne moreš narediti nič narobe. Ta stavek me je najbolj očaral. Ni to »freestyle« plesna vadba, enostavno kot vaditelj pokažeš svojim učencem dva do tri plesne korake,  gibe, ki se bodo znotraj enega komada izmenjavali; kaj pa potem vsak naredi nad tem nekim čist osnovnim korakom -  leva, desna, kamorkoli… je pa potem  stvar vsakega posameznika, kako se bo gibal, a bo šel levo ali desno, dol, gor, okrog sebe, kako bo izkoristil prostor okrog sebe, je bistveno drugače kot pač v teh malo bolj tradicionalnih plesnih zvrsteh.

Oba plesa sta ti zelo blizu. A imaš kateri plesni gib, ki je res tak tvoj, ki ga dejansko morda uporabljaš celo pri obeh plesih?

»Štoravost«, meni vedno odleti kaj dol, ne vem, z glave očala, rožice iz las, z oblek… ne  vem, iz povsod mi zmeraj nekaj dol leti. To bi lahko bil moj značilni znak.

Zelo se rada igram z muzikalnostjo, poudarjam kakšne take daljše upočasnjene gibe in to v bistvu pri obeh plesih, ker povsod je dobro, da poslušaš glasbo, da se poskusiš nekako  povezati z glasbo in kakšne »ti ti ti« momente, pač nekaj poudariti, jaz se s tem zelo rada igram pri vseh plesih, ker mi je to tisto prav (globoko vdihne).

Kje pa najdeš inspiracijo? Verjetno dve različni, ali inspiracija za to gibanje izhaja iz istih virov?

Ja, v bistvu so iz istega vira, če rečemo temu YouTube. Kar se swinga tiče zelo veliko gledam naše in tuje plesalce, a jih lahko navedem kar poimensko?

Ja, seveda, logično, veseli bodo tudi  gledalci, da bodo lahko potem še sami malo pogledali.

Mene je v balboo v bistvu pripeljal Gašper Hrovat, ki živi zdaj na Švedskem, ampak on je nek tak začetnik te balboe, kot jo poznamo zdaj v Sloveniji. Jo je tudi najbolj vpeljal, tako da sem se najprej pri njemu učila, potem sta pa še Katja Završnik, pa Nejc Zupan. Z Nejcem sva tudi nekaj let skupaj učila. On me je celo uspel postaviti na svoje noge, da sem si upala sploh sama kaj začeti delat, ne samo tako kot mala miškica.

Potem je veliko tujih učiteljev, ki jih redno spremljam po YouTubu - njihove nastope, ali pa samo predstavitve učiteljev, ki jih imajo na kakšnih festivalih. Od tam lahko pobereš ogromno ene inspiracije, kako boš ti nek gib nekam vpletel, ali pa ga boš le na malo drugačen način naredil svojega. Blazno rada gledam Nelle Cherry, pa Adam Speen-a, to sta dva Američana. Na sploh, v swingu, v glavnem so Američani - Laura Keat in Jeremy Oath, pa Bobby White in Kate Hedin, recimo potem pa Mickey Fortanesce, pa Kelly Arsenault in seveda Peter Loggins in Mia Goldsmith. Če to napišeš, boš definitivno našla ta prave stvari. Pa seveda, da ne pozabim Francoza, v katera sem se najbolj zaljubila, to sta pa Anne Helene Cavasa in Bernard Cavasa. Onadva v Tollouese učita, tam sem bila tudi večkrat na plesnih festivali, pa tudi učila sem se pri njima. Res so vsi huda inspiracija.

Njih dnevno »Youtubam«.

Groove je pa v bistvu nova zadeva, šele deset let bo star. Ustanovila ga je Američanka Misty Tripoli, dolga leta je bila »bodibilderka« v svetu športa, ugotovila je, da se v bistvu ljudje enostavno ne sprijaznimo v svoji lastni koži, sami s sabo. Če si lahko še tako popoln, a imaš mogoče samo tiste tri grame maščobe na sebi, pa še vseeno nisi zadovoljen...Tudi ona ni bila zadovoljna, bila je bulimična, čeprav je bila »bodibilderka«. Trenirala je supermodele, pa je ugotovila, da nihče ni zares zadovoljen sam s sabo in je zaradi tega v bistvu zasnovala vadbo, kjer se začneš imeti rad v svoji koži - točno takšen kot si. Imaš eno telo in s tem telesom lahko samo ti delaš to, kar želiš in lahko delaš, ne moreva midve dveh istih stvari delat. Prav je, da sva drugačni, da sva različni in da se tako gibaš, kakor se ti lahko gibaš in da začneš to ceniti in se imeti rad.

Se nadaljuje…

Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life