INES OGOREVC   •   21/09/2019

Plesni svet je poln raznolikih zgodb plesalcev. Zgodbe tistih, ki plešejo zgolj za zabavo; tistih, ki resno trenirajo in tekmujejo, od plesnih učiteljev do koreografov, od organizatorjev festivalov do lastnikov plesnih šol. Zgodbe se razlikujejo tudi glede na stil, ki ga nekdo pleše: ali so mu bolj pri srcu plesi v paru ali raje plešejo sami. Ples ima veliko različnih nians in vsak plesalec ima svojo plesno zgodbo, ki se ne odraža zgolj v njegovem plesu, ampak tudi v njegovem vsakdanjem življenju. A kar na koncu združuje vse plesne zgodbe, je ena velika ljubezen, ljubezen do plesa.

V sedmem intervjuju Dancer's Life Stories bomo spoznali zgodbo Kriste, ki plesalce v Ljubljani navdušuje s poučevanjem plesov z afriškimi koreninami

Kdaj si pričela s plesom, skozi katere faze te je peljal tvoj ples in kaj počneš danes?

Moja plesna zgodba sega kar daleč nazaj. Resno sem se začela ukvarjati s plesom nekje v tretjem razredu osnovne šole, ko me je mami peljala na treninge Mojce Horvat. Tam smo trenirali jazz oziroma show dance, začeli smo delati razne predstave in hodili smo na tekme. S skupino sem bila dvakratna svetovna prvakinja,  prišli smo najvišje. Izgledalo je tako, da sem hodila v šolo, potem takoj na trening, potem delanje domače naloge, učenje in spanje. Tako sem živela nekje do drugega letnika srednje šole.

Potem sem pa čisto slučajno videla v Ljubljani plakat o delavnicah z Elderjem Sanchezom, ki jih je organizirala Salsateca (takrat še Salsoteca). Elder Sanchez je kolumbijec, ki živi v Londonu in ima tudi svojo šolo Salsateca London. To me je zanimalo, latino ritmi so me vedno pritegnili. Tisto leto mi ni uspelo iti na delavnico, ker smo imeli svetovno prvenstvo in se je dogajanje prekrivalo. Naslednje leto sem spet videla plakat in si rekla, da zdaj lahko grem, ker imam čas. Poskusila sem in se takoj zaljubila v ta ples, v ritme… To je bilo čisto nekaj drugega - ples v paru, plešeš z moškim. Takrat sem bila najstnica, nekaj novega se je dogajalo in mami ni bila preveč navdušena, ko sem hotela vsak večer na salsa zabave. Odločila sem se, da se bom posvetila temu, ker oboje, show dance in salsa ni šlo skupaj, saj se mi je prekrivalo.

Kasneje pa so rabili nove učiteljice, ker so se Sabina Remškar, Irena Lesjak, Dominika Fernandez in Andreja Šinkovec odločile za druge poti, tako sem začela poučevati salso. Vedno iščem nove izzive, veliko mi je do tega, da se izpopolnjujem, da raziskujem. Potem sem preko Andree Stewart prišla do reggeatona. Punce so me spraševale, zakaj ne bi tega učila in sem začela. To je trajalo kar nekaj časa.

Okrog leta 2008 pa smo šli »s faksom« za mesec in pol na prostovoljno delo v Angolo.  Vedno sem si želela v   Afriko, ampak nisem vedela, kako naj opravim prvi obisk. To je nam zelo nepoznana država oz. kontinent. V katero državo naj bi sploh šla, s kom in kako bi to organizirala, da bo varno...? Bila sem mlada in naivna. Preko faksa teologije smo šli prostovoljno delat z mladimi. To je bila zanimiva izkušnja. Tam sem spoznala kizombo, do takrat še sploh nisem veliko vedela o njej.

Si bila pa v državi od koder izvira...

Ja, čisto nehote, naključno. In kuduro potem, to je afro-urbani ples, tudi iz Angole. Takrat sem še vedno delala v Salsateci in so bili zelo odprti za moje nove ideje. Še zdaj sem jim hvaležna, da so me podpirali, da so dali nekaj na moje mnenje in da smo začeli s prvimi tečaji kizombe v Ljubljani. Vse to se še odvija; staram se, v ospredje prihajajo druge vrednote in mogoče je čas, da se malo umirim, pogledam, kaj si res želim in se osredotočim samo na tisto, kar res čutim, kje bi se morala izpopolniti in razmislim, kaj bi lahko predala ljudem.

In zdaj si se osredotočila na… ?

Na kizombo,  predvsem za dame, potem pa na afro-urbane plese. Zelo sem bila  hvaležna, da sem prišla v stik in lahko sodelovala z Mašo Kagao Knez iz Studia XXV, ki ima korenine v Burkini Faso in je tukaj prva učiteljica afriških tradicionalnih plesov oziroma dela tudi fusion in sodobne afro plese. To je bil dober kontakt z Afriko oziroma s temi ritmi, tako da smo še zdaj povezane.

Zdaj si zelo aktivna v plesu. Kako pa izgleda tvoja vsakodnevna oziroma tedenska rutina?

Ko sem bila mlajša, oziroma »back in the days«, sem bila malo bolj disciplinirana. Zdaj bi pa rada prišla nekako nazaj. Ni enostavno, je treba kar veliko discipline in volje. Zjutraj ko vstanem, poskusim z dihanjem sprostiti vse, kar se je nakopičilo čez noč ali prejšnji dan. Naredim en mini »stretching« in pogledam, katere tečaje imam tisti dan. Najboljše mi je, da si pripravljam dneve v naprej, ne isti dan, kajti ko dobiš neko idejo kaj bi učil oziroma kako bi učil, je dobro, da to prespiš. Velikokrat ti naslednji dan pade kaj novega ali pa zamenjaš. Se pravi, pripravim se na tečaje, izberem glasbo, potem sedem za računalnik, uredim promocijo, ker je zdaj zelo pomembna. Tukaj se moram še kar nekaj naučiti, ampak se trudim. Potem se pa odpravim ali na treninge, ali na tečaje, ali na nastop, na generalko ali na vaje.

V studiih in na plesiščih se gotovo najdejo kakšni posebni trenutki, smešni in pa mogoče malo bolj ganljivi. So taki trenutki bili tudi pri tebi?

Jih je kar nekaj. Na primer, eden od smešnih ali pa mogoče že malo nevarnih za mene je bil, ko sem plesala salso z učiteljem Alainom Felicite, ki je iz Francije prihajal učit v Salsateco. Bil je precej divje narave in med plesom me je v enem trenutku dvignil in me posadil na ramo. Ni pa vedel, da se jaz teh dvigov precej bojim. Hotela sem dol in sem naredila en mini preval, zagrabila njegovo nogo in to je trajalo kar nekaj sekund. On me je lovil, da ne bi padla na glavo, jaz sem lovila njega in mogoče je tistim, ki so gledali bilo zelo smešno, meni pa ni bilo.

Kaj pa ganljiv trenutek?

Jih je bilo tudi kar nekaj. Ko smo z Mojco Horvat delali predstave za otroke in mladino, sem dobila to ljubezen do odra. Ko sem nehala nastopati, je to malo zamrlo. Moja želja je vedno bila, da bi vsaj še enkrat lahko stopila na oder in sodelovala pri kakšni predstavi in to se mi je potem tudi uresničilo. Zdi se mi, da leta 2016, ko smo skupaj z ekipo naredili predstavo Momentum, kjer je bil sodobni ples povezan z afrom, Maša Kagao Knez je bila koreografinja. Delala sem s profesionalnimi plesalci, pevci in glasbeniki in to je bilo res super doživetje.

Drug tak ganljiv trenutek pa je bil pri dobrodelni plesni predstavi Življenje je vrednota, kjer je nekaj časa sodelovala tudi moja sestra Maruša in sem imela čast oziroma priložnost, da sva lahko skupaj plesali na odru. Je dvanajst let mlajša, ampak se je na odru ujelo, tako da je bilo zelo lepo.

Se nadaljuje…

Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life