INES OGOREVC   •   15/08/2019

Pretekli teden nam je Katarina Gregorič iz Siente zaupala svojo plesno zgodbo, rutino, izzive in pristope v učenju pri šolah in samostojno. Če še niste pogledali / prebrali 1. dela, ga lahko najdete na linku. V 2. delu pa nam je zaupala zabavno prigodo s plesišča, ganljiv trenutek iz studija in svoje inspiracije, pripravila pa je tudi nekaj nasvetov za plesalce in izziv, da se lahko v njenih gibih preizkusite tudi sami.


Plešeš že vrsto let. Kaj te je ples naučil, kakšne so lekcije, ki jih uporabljaš tudi v svojem vsakdanjem življenju?

Ko sem bila mlajša in smo plesali v skupinah in predvsem trenirali za tekme, je bila to neka disciplina - rutina, kako se organizirati v življenju, da ti bo nekaj uspelo. Tam smo imeli jasen cilj in razmišljali  kako bomo do njega prišli. Kasneje sem zato tudi nehala trenirati hip hop, ker v tem nisem več videla smisla. Doživela sem nek »klik« in ni mi bilo jasno, zakaj v plesu tekmovati in se boriti z nekom. Začela sem bolj čutiti noto izražanja tega, kar se v nas dogaja; bolj na čustveni ravni. Želim si, da bi večkrat pomislili na to, kaj nas ples lahko nauči. Sploh, ko plešemo v paru se prilagodimo; nekdo vodi, drug sledi. Vsak drugače vodi, vsak drugače sledi. Na plesišču nam je vsem jasno, da se prilagajamo in najdemo skupni jezik. Super bi bilo, da bi se potrudili tudi v vsakdanjem življenju. Pogosto se pogledamo v oči, kar pa  se malo izgublja v sodobnem svetu. Trudim se tečajnike učiti tako, da poudarjam bonton, da prideš in vprašaš nekoga za ples. Tako je cel potek tega dogodka lep. V sodobnem svetu pa vsi delamo nekaj na hitro, nimamo več čuta za sočloveka.  To se mi zdi, da me pri plesu v zadnjih letih najbolj zaznamuje za življenje.

Kakšen nasvet pa bi glede tega imela za plesalce?

Naj odprejo oči in srce in si predstavljajo kako lepo je, ko so odprti in sprejeti na plesišču ter ko sprejmejo druge. Naj razmislijo, če uspejo v vsakdanjem življenju tudi tako delovati.

Kdo je tvoja inspiracija v plesu za salso ali za hip hop? Kaj pa zdaj za program Femme Spirit?

Načeloma sem med prijatelji in prijateljicami znana po tem, da sem čudna, ker nimam najljubših stvari. Zelo težko mi je zbrati nekaj, čemur sledim, zgolj eni stvari. Tudi kot majhna nisem imela nekih idolov. Gre bolj za to, kaj se v meni zgodi; ali ob glasbi ali ob pogovoru in kako je to mogoče telesno izraziti. Največ inspiracije mi da okolica, življenje, otroci -  ko jih gledam, narava. Zelo rada hodim s psičko na sprehod; toliko se dogaja v naravi, ljudje te obkrožajo. Tako, da to je v bistvo moja inspiracija.

Če bi mogla izbrati idola, me je v zadnjem letu prevzela Ezgi Zaman. Vesela sem, da sem uspela biti letos pri njej v Turčiji na boot kampu. Poleg tega, da je nora akrobatka in ne vem kaj vse še počne s svojim telesom, me je prevzela v bistvu njena energija. To je tisto, kar pri človeku najbolj opazim. Je  topla in odkrita. Tako da mogoče temu sledim, ker se mi zdi, da so ljudje iskreni in odprti ne glede na to, ali je tehnično vrhunsko ali ni.

Preživela si veliko časa na plesišču in v plesnih dvoranah. Zagotovo se je v tem času pojavil tudi kakšen zelo zabaven trenutek in trenutek, ki se ti je vtisnil v spomin kot nekaj posebnega.

Eden bolj smešnih se je zgodil na neki salsa zabavi. Z mojim dragim sva plesala, preizkušal je nekaj, kar se je na novo naučil. To je bil obrat, ko gre on nekako pod roko, nek potapljač, in se je dvakrat zaporedoma na polno zaletel v moj trebuh. Odneslo me je pol metra stran. Takrat nama sploh ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Tisto je bil eden bolj smešnih trenutkov. Še en pa je bil, ko sem zelo dolgo nazaj plesala linijsko salso. Strgal se mi je plesni čevelj, zaponka se je zlomila. Naredila sem en »kick« v »footworku« in čevelj je poletel čez pol dvorane. To je bilo v Urški pri Astri, nekaj je letelo po zraku in padlo dol.  Vse je bilo varno, pristal je na tleh, meni pa je bilo precej nerodno. Pobrala sem ga in za tisti večer zaključila s plesom.

Kakšen poseben trenutek... Teh je kar veliko, ker je ples stvar, ki se me dotakne. Ampak recimo, da bi izbrala... Po dolgem času sem se približno tri leta nazaj odločila, da grem na delavnice sodobnega plesa, čudovitega učitelja, Joe Alegade. Ima čisto svoj stil in vedno izbere zanimivo glasbo za svoje plesne rutine. Prvič je bilo vse popolno; moje počutje, glasba, gibi... V glavnem, eno uro smo delali in nadgrajevali kombinacijo, na koncu pa sem se zrušila in začela jokati. Bil je tak očiščevalni jok. Nekaj se je poklopilo z vsem dogajanjem v dvorani in tisto je bil tak trenutek, ki se me je res dotaknil. Tudi zato plešem, da se očistim.

Torej se taki trenutki ne zgodijo zgolj na plesišču, ampak tudi v dvoranah.

Ja, definitivno.

Ker že  toliko časa plešeš, ali je kakšen plesni gib, ki bi rekla da je tvoj, da ga vedno narediš ali pa da se počutiš najbolj svobodna v njem?

Ja, je. Poglej posnetek.

Katarina je danes za vas pripravila tudi plesni izziv in najbolje je, da nam ga kar pokaže. Vabljeni ste, da ga tudi sami preizkusite in objavite video na vaših story-jih.

Ja, prosim sodelujte. Zelo je kratek, tako da vam bo vzel zelo malo časa.

Katarina, najlepša hvala, da si se mi danes pridružila. Na tvoji samostojni poti ti želim veliko sreče in da se še velikokrat vidimo na plesišču.

Hvala za povabilo, bilo je čudovito; lokacija, vprašanja... Zabavno -  tako, da hvala tebi.

Se vidimo čez dober teden, srečno.

Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life