INES OGOREVC   •   15/08/2019

Plesni svet je poln raznolikih zgodb plesalcev, od oseb, ki plešejo zgolj za zabavo do tistih, ki resno trenirajo in tekmujejo, od plesnih učiteljev do koreografov, od organizatorjev festivalov do lastnikov plesnih šol. Zgodbe se razlikujejo tudi glede na stil, ki ga nekdo pleše in ali so mu bolj pri srcu plesi v paru ali raje pleše sam. Ples ima toliko različnih nians in vsak plesalec nosi svojo plesno zgodbo, ki se ne odraža zgolj v njegovem plesu, ampak tudi v njegovem vsakdanjem življenju. A kar na koncu združuje vse plesne zgodbe je ena velika ljubezen, ljubezen do plesa

V petem intervjuju Dancer's Life Stories bomo spoznali zgodbo Katarine Gregorič iz Siente, ki je pri različnih šolah učila že vrsto leto, trenutno pa pričenja samostojno pot s svojim lastnim programom Femme Spirit.

Kje se je začela tvoja plesna pot, skozi katere faze je šel tvoj ples?

Moja plesna pot se je začela v plesni šoli Kazina. Pri štirih, petih letih so me starši vpisali v plesne urice za otroke, kjer smo plesali neke živalske plese; od murenčkov, slončkov, muck in podobnega. Mislim, da se je tam zares rodila moja plesna ljubezen. Potem sem nadaljevala z jazz baletom, nekaj časa   sem obiskovala krožek na osnovni šoli in potem nadaljevala tudi v plesni šoli Kazina. Pri devetih letih sem se zaljubila v hip hop. Takrat je to pri nas kar naenkrat postalo zelo popularno in se mi je zdelo »kul«, da grem še jaz plesat hip hop. Ta ljubezen je trajala deset let in traja še vedno. Deset let sem potem aktivno plesala hip hop, tudi tekmovala. Vmes sem spoznala še sodobni ples. Zdi se mi, da če si malo bolj odprt, kar nekako pridejo do tebe različne plesne zvrsti. Pri petnajstih letih sem slučajno pristala na Salsa festivalu v Ljubljani, takrat je bil v zdajšnjem Avstrija trend hotelu. Kot prostovoljka nisem znala niti enega koraka. Tam sem spoznala linijsko salso in reggaeton in me je ta svet prevzel. Bila sem v norih najstniških letih, plesanje v paru je bilo takrat zelo zabavno. Recimo, da me je to plesno najbolj zaznamovalo v smislu, da se trenutno s tem največ ukvarjam.

Skozi katere faze je šel potem naprej tvoj razvoj, kdaj si začela učiti?

Pri petnajstih, ko sem spoznala salso, sem spoznala Andreo Stewart. Odločila se je, da bo moja mentorica in me je dve leti »gnala«, ampak v pozitivnem smislu. Smo kar veliko trenirali, predvsem za nastope. Ona je takrat poučevala v plesni šoli Salsateka in sem najprej njej asistirala. Potem se je  vrnila v London, stara sem bila sedemnajst, osemnajst. V  Salsateki smo nadaljevali s tem, da sem bila najprej asistentka in počasi sva pričela s Tomažem Bausom prirejati svoje tečaje.  To je bila predvsem linijska salsa pa nekaj bachate. Vmes sem spoznala še kubansko salso, ki ima poseben čar, energijo in življenje, tako da sem pri triindvajsetih začela poučevati še kubansko salso. Vmes je Andrea, nekako na pol, pripeljala v Slovenijo reggaeton in to je bila zame dobra fuzija latino in hip hop sveta.   Veliko sem ga plesala, poučevati pa sem ga začela pri približno štiriindvajsetih letih.

Kako pa danes izgleda tvoja plesna rutina? Kolikokrat treniraš, kolikokrat hodiš ven plesat?

V dvorani sem recimo 98 procentov dni, kaj počnem je zelo odvisno od tega kaj sledi. Na tečaje se največkrat pripravljam doma. Moje sanje so, da bi bilo to vedno v plesni dvorani, ampak trenutno so stroški preveliki. Tako da priprave na tečaje potekajo doma v sobi, kjer dam rolete dol in je to moje ogledalo. Če pa imam kakšen nastop, moram v dvorano, da se res dobro pripravim in osvojim prostor.

Največ časa zapravim za priprave na programe, ki niso redni. Lansko leto sem se odločila za svojo pot in program Femme spirit. Sestavljen je iz nekajletnih izkušenj poučevanja in tega, kar se mi zdi, da ženske potrebujemo, kaj  nam je všeč, kaj nam manjka. To sem skušala zapakirati v nek pogovorno - plesni tečaj. Priprave na to mi vzamejo veliko časa, ker si moram zamisliti in premisliti kako to narediti.

Moja rutina je jutranja plesna joga, neka mešanica joge, plesnih gibov in raztezanja, kar odgovarja moji hrbtenici. Z leti pa hodim vse manj ven plesat. Deset let nazaj, sem bila zunaj na plesišču -  po moje štirikrat na teden. Potem pa, ne da postane dolgčas, to nikoli ne postane - ampak v življenje pridejo še druge stvari, ki jim posvetiš čas. Zadnje leto se pa počasi vračam nazaj tudi na večerne zabave.

Učila si v plesnih šolah, začenjaš pa tudi samostojno pot. Kakšna je razlika med enim in drugim pristopom?

Moja samostojna pot se je začela čisto sveže. En delček, program Femme spirit, se je začel lansko leto septembra, oktobra. Razlika je, da v šolah vedno poučujem znan ples, ki se ga poučuje v Sloveniji in drugod po svetu ter se ga učimo od drugih učiteljev na festivalnih delavnicah, v šolah, na tečajih. To znanje potem po svoje preobrazimo in dajemo naprej. Za Femme spirit pa je zdaj še en nov program Soul flow. To sta pa programa, kjer skušam zastaviti nekaj novega, kar bi ljudem bilo ok, kar jim želim predati. Že to je drugače, zahteva več priprav, več razmišljanja. Pri meni je vedno vse povezano z življenjem. Ples ni nekaj, kar se dogaja samo v telesu, fizično ampak se dogaja na več ravneh. Sicer pa je ta samostojna pot mogoče tako kot razveza v partnerski zvezi. Na začetku rabiš nekaj časa zase, da se umiriš, predihaš in potem lahko greš svojo pot. Tako, da zdaj predihavam in počasi korakam naprej. Vam bom kdaj drugič povedala, kaj še je bistvena razlika.

Kje pa zase vidiš še kakšen plesni izziv?

Nikoli jih ni konec, nešteto plesov je, ki bi se jih rada naučila. Za vse zaenkrat ni niti dovolj časa, denarja in energije. Odločila sem se, da bom z novim šolskim letom začela obiskovati flamenko, ki je močno povezan s kubansko kulturo. Španci so imeli kolonijo na Kubi in so pustili nekaj sledi. Zanimajo me tisti vzorci, ki so imeli svoj vpliv na ples tam in hkrati me privlači energija flamenka. Tako, da je to zame  eden od naslednjih izzivov.

Se nadaljuje…

Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life