INES OGOREVC   •   26/07/2019

Plesni svet je poln raznolikih zgodb plesalcev, od oseb, ki plešejo zgolj za zabavo do tistih, ki resno trenirajo in tekmujejo, od plesnih učiteljev do koreografov, od organizatorjev festivalov do lastnikov plesnih šol. Zgodbe se razlikujejo tudi glede na stil, ki ga nekdo pleše in ali so mu bolj pri srcu plesi v paru ali raje pleše sam. Ples ima toliko različnih nians in vsak plesalec nosi svojo plesno zgodbo, ki se ne odraža zgolj v njegovem plesu, ampak tudi v njegovem vsakdanjem življenju. A kar na koncu združuje vse plesne zgodbe je ena velika ljubezen, ljubezen do plesa.

V četrtem intervjuju Dancer's Life Stories bomo spoznali zgodbo Jeremy Tang-a iz Avstralije. Trenutno potuje po Evropi, da bi se naučil novih hip hop gibov in obogatil svoje znanje kubanske salse, ki bi ga lahko prenesel svojimi tećajnikom.

Jeremy, najbolje je, da nam poveš svojo zgodbo; kdaj si začel plesati, skozi katere faze je šel tvoj ples?

Začel sem pred približno štirimi do petimi leti. Veliko sem se ukvarjal s športom in bil večkrat poškodovan. Moja zgodba se je pričela takole, delal sem v baru, kjer so skupine v živo igrale funk, soul in r&b glasbo, in bilo je čudovito. Nekega dne sem zagledal punco, ki je sama plesala vso noč. To ni bil ples, ki sem ga videl že kdaj prej, izvajala je nekakšen “old school” hip-hop, “party dancing“, zabavala se je, kljub temu, da je bila sama, kar me je zelo impresioniralo. Vprašal sem jo, ali bi me lahko česa naučila. Odgovorila je, naj se udeležim njenega tečaja. Tako se je vse začelo in od takrat naprej sem zasvojen. Na tečaj sem hodil pet do šest krat tedensko. Na začetku sem se učil Popping, Locking in Hip-Hop. Lahko si me videl vsak dan na vlaku, z glasbo v ušesih neprestano vaditi…. Ljudje so strmeli vame, ampak ni mi bilo mar. Hotel sem se izboljšati. Pri tem mi je precej pomagalo delo natakarja v nočnem klubu. Ko sem točil pijačo ali pobiral kozarce, sem vsak gib naredil s “poppom”. Če sem brisal tla, sem drsel okrog; vadil sem neprenehoma. Nato sem spoznal punco, ki si je želela naučiti plesati salso. Najprej sva poskusila L.A. salso oziroma Cross body salso. To ni bilo zame, konstantno sem se motil, saj nisem stal vzravnano. Nato me je en večer opazil en učitelj in mi rekel: »Pridi in se poskusi naučit kubansko salso, kot hip-hop plesalcu ti bo zelo ustrezala.« Pokazal mi je gibanje telesa in od takrat sem vedel, da je to tisto, kar moram početi. Zadnja tri leta sem z nahrbtnikom potoval po Evropi. Na začetku sem obiskal vsak možen hip-hop festival ter se učil od ljudi, ki so dejansko ustvarili Popping, Locking in Hip-hop. Nekako me je potem vodilo iz hip-hopa do salsa festivalov: Croatian summer salsa festival, Deakocan, Havana en Belgrado in podobni. Letos, ko sem se vrnil v Avstralijo, sem začel učiti.

Torej je bilo to tvoje drugo potovanje v Evropo?

To je bilo moje četrto potovanje, oziroma to je zdaj četrto leto, ko potujem z nahrbtnikom. Ko sem prišel domov, nisem imel denarja. Zdelo se mi je zanimivo, da bi poskusil izpeljati pet-tedenski tečaj. Presenetljivo sem imel okrog dvajset ali šestindvajset prijavljenih ljudi. Pomislil sem: »Odlično, pa naredimo to.«  Kasneje so te tečajniki pripeljali še prijatelje.

In tvoji tečaji so rasli?

Ja, čeprav nisem oglaševal. Nato sem spoznal Hanno Jackson, ki je izjemna plesalka. Prodala je hišo, pustila moža in se preselila v Južno Ameriko, da bi se naučila plesati. Od takrat naprej, zadnjih štiri ali pet let, dela enake stvari kot jaz. Gre iz Južne Amerike v Združene države Amerike, do Evrope, skratka pleše po celem svetu. Nekako sva se povezala in to je najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila. Ljudje naju vedno sprašujejo, če sva par. Ko pleševa, se namreč obnašava zelo spogledljivo, energično, vedno se smejiva. Ampak vse je le profesionalno.

Ampak ne potuješ z njo?

Ne, tu in tam kdaj naletiva drug na drugega in se imava odlično.

Pa učita skupaj v Avstraliji?

Ja, skupaj pred mentorji,  učiva začetnike, imava kubanski tečaj. Skupaj sva imela tudi tečaj salse in reggaeton-a. Nato sem jaz naredil svojo stvar; namreč moja strast je plesanje salse na ne-salsa glasbo. Kot hip-hop plesalec sem poskusil to dvoje povezati. Delam na tem in še vedno imam zelo dolgo pot pred seboj.

 Je to kot združitev dveh stilov?

Ja, gre za združitev dveh stilov, tako da moraš biti mojster v obeh, jaz pa nisem niti v enem. Ampak vsi moji učenci se zabavajo, jaz se zabavam in vedno poskušam dati pravilne informacije. Na primer; ne kažem giba samo zato, ker sem ga nekje videl, ampak ker sem ga naštudiral in izvedel od kod prihaja. Nekje je treba začeti, tako da poskušam najti ravnovesje med združitvijo teh dveh stilov. To je tudi razlog, da se želim preseliti na Kubo. Čutim, da želim živeti v tej kulturi, jo izkusiti direktno iz vira. Ja, nočem biti hip-hop plesalec, ki pleše salso, želim biti oboje.

Ker plešeš dva različna stila; kako izgleda tvoja plesna rutina? Plešeš in vadiš vsak dan?  Kdaj vadiš kateri stil?

To je zelo dobro vprašanje. Rekel bi, da je dandanes, posebej med uličnimi plesalci, veliko pritiska zaradi bitk in tekmovanj, tako da ljudje vedno trenirajo in plešejo pred ogledalom. S tem ni nič narobe, saj je njihova tehnika odlična. Če vidiš Popping plesalca med bitko, ima čisto in noro dobro gibanje. Ampak zame je ples nekaj, kar rad počnem, kjer se želim zabavati z drugimi. Jaz plešem v klubu petkrat ali šestkrat tedensko, tako da je moja vaja kar v klubu. Morda ni najbolj “čista”, ampak bolj tak “grooving”.

Je bolj ulični ples kot tekmovanje.

Ja, gre za to kako čutim jaz, ne kaj je prav in kaj  narobe. V okolju, v katerem plešem, ne gre za bitko, za zmago na tekmovanju ali dokazovanje česarkoli. Gre za zabavo, za izražanje samega sebe in kako interpretiram glasbo.

Ljudje me vedno sprašujejo ali imam raje salso ali hip-hop. Iskreno povedano, imam oboje enako rad. Odvisno je predvsem od tega, kako se počutim v tistem trenutku in tudi od glasbe, ki se takrat predvaja. Pri hip- hopu padem takoj »not«, ampak če ga je preveč, moram najti večer salse. Na primer: po celem tednu na Hrvaškem, sem bil zelo srečen, ko sem slišal techno v Sloveniji. Dobro je kombinirat. Potem pa imaš tudi reggaeton, ki združuje oboje, tako da je to moja najljubša glasba za ples.

Najprej si plesal v Avstraliji, po četrtem obisku pa poznaš tudi Evropo zelo dobro. Kako bi primerjal plesne skupnosti v Avstraliji in v Evropi?

To je zapleteno vprašanje. Odvisno, kateri skupnosti pripadaš. Na primer; v “ulični” skupnosti se družim bolj s popperji, imaš pa tudi beat boys in hip-hop plesalce, kot so wackerji. Potem obstaja tudi bolj komercialna stran, s katero se nikoli nisem družil in je velika stvar v Sydneju, te nastopajo v muzikalih in igrah.

V salsa skupnosti pa je kot… Doma v Avstraliji delam šestdeset ur na teden. Šest  mesecev delam, da lahko šest  mesecev potujem. Tako da doma nisem tako zelo vključen in aktiven pri večerih. Ob sredah zvečer imamo velik Salsa večer, s Cross body plesalci. Mislim, da počasi začenja rasti tudi kubanska salsa, posebej s trideset do štirideset mojih kubanskih tečajnikov. Vem tudi za skupino, ki se dobiva vsako nedeljo in pleše na plaži. Jaz ne morem iti, ker delam.

V Evropi so plesne skupnosti v vsaki državi drugačne. Nekatere države vzamejo to zelo resno, kot na primer v Parizu; njihova stopnja je neverjetna. Moj dober prijatelj je iz Pariza mi je povedal, da jemljejo ples zelo resno. Veliko je treningov, zelo je tekmovalno. Spomnim se, ko sem bil v Srbiji in na Češkem, tam so si plesne skupnosti zelo blizu in na tečajih so vsi med seboj prijatelji. Skupaj potujejo, hodijo v kampe, v gore in podobno. Zanimivo je povsod po svetu, ampak na koncu dneva šteje tisto, kar združi ljudi. Ni važno, če zaradi treningov ali ker radi plešejo. Najbolj pomembno je, da so vsi združeni in  srečni.

Se nadaljuje…

Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life