INES OGOREVC   •   22/06/2019
Plesni svet je poln raznolikih zgodb plesalcev, od oseb, ki plešejo zgolj za zabavo do tistih, ki resno trenirajo in tekmujejo, od plesnih učiteljev do koreografov, od organizatorjev festivalov do lastnikov plesnih šol. Zgodbe se razlikujejo tudi glede na stil, ki ga nekdo pleše in ali so mu bolj pri srcu plesi v paru ali raje pleše sam. Ples ima toliko različnih nians in vsak plesalec nosi svojo plesno zgodbo, ki se ne odraža zgolj v njegovem plesu, ampak tudi v njegovem vsakdanjem življenju. A kar na koncu združuje vse plesne zgodbe je ena velika ljubezen, ljubezen do plesa 

V drugem intervjuju Dancer's Life Stories bomo spoznali zgodbo Jana Bervarja iz Cubane Ljubljane, ki trenutno navdušuje plesalce v Ljubljani s tečaji in večeri kubanske salse, sona in reggeatona, in tudi s festivalom Manana Ljubljana. 


S plesom se izražaš. Je kakšen gib, ki je prav tvoj, ki ga vedno ponoviš oziroma si opazil, da se vedno nekako znajde v tvojem plesu?

Ja, to je odvisno od karakterja plesa. Casino, kubanska salsa je ples, kjer mora moški nastopati zelo mačistično. Skratka, zelo arogantno rečeno - moški mora pokazati kako je hud in kako je lahko plesalka srečna, da lahko z njim pleše. Ona pa seveda isto misli, sta kot dve princesi. V Casinu v salsi dosti uporabljam take mini akrobacije, kot recimo dosti raznih počepov ali pa kaj podobnega. Skratka -  zelo rad se znižam, pa sedem na tla kot neke vrste tisti »kao moški, lej pazi to kaj znam«. Tako da ta »show off« element Casina se mi zdi na en način hecen, ker je  zelo poudarjena ta karibska moškost, ki jo jemljem malo resno, malo s humorjem. Tako, da to je mogoče en tak element, kjer je Casino zelo močno poudarjen kot moški ples in ga jaz uporabljam kot nek takšen pečat.

Kakšna pa je potem tvoja vsakodnevna rutina, kolikrat na teden plešeš, kako se pripravljaš na tečaje?

Nekako se trudim imeti približno dva do tri tečaje tedensko. Od tega je zelo »fajn«, da imam kakšne začetne tečaje. To je vedno ključna stvar; stiki z začetniki, da nikoli ne pozabiš kako težko je na začetku. Poleg tega je »fajn«, da kakšno skupino pelješ od njihovih začetkov skozi  celo leto, do tega, da znajo res pokazati kako plešejo s srcem.

Učim pa tudi tisto najvišjo skupino, ki se ne ukvarja več toliko s salso, ampak z vsemi ostalimi kubanskimi plesi. Kuba je pač čudovita pri tem, da ko začneš salso plesat in jo plešeš nekaj časa, ugotoviš da to ni konec poti, ampak da imaš še kup drugih plesov, ki jih lahko daš v svojo salso; od sona do rumbe, do afrokubanskih plesov in tako naprej. E
nkrat na teden imam skupino, ki se ukvarja ravno z raziskovanjem teh posebnih plesov in ti potem obogatijo tvojo salso in tvoj jezik ter komunikacijo s partnerjem bistveno povečajo. Dodatno pa še trenirava skupino Decorason, ki pa se ukvarja z nastopi, da pokaže ostalim veselje do kubanskih plesov.

Moja rutina izgleda tako, da se moram na te tečaje dobro pripravljat. To je tudi ena stvar, ki smo jo ugotovili, da če si šola, ki uči kombinacije, je to precej preprosto. Ni se ti treba pripravljati oziroma imaš nek nabor kombinacij. Če pa bi hotel biti inovativen skoraj vsako uro, sploh pri zahtevnejših tečajih, pa rabiš konkretne priprave. Tam se pozna, da moraš kar nekaj ur vsak teden vložiti v to, da tistih devetdeset minut zapolniš z zanimivo vsebino.

Tečaje imamo zvečer. Pred tem se večinoma pripravljamo. Vsaka minuta tedna je ponavadi prežeta s tem, da razmišljaš o tem, kaj je še takega kubanskega, kaj se je novega zgodilo, ali pa česa iz zgodovine še ne veš. Jaz sem tako ali tako mogoče znan kot tist največji »nerd«, ki koplje po knjigah in starih videih iz šestdesetih let, pa išče kako so včasih plesali, kako danes plešejo, zakaj so se razlike pojavile; pa predvsem to, da ne obstaja ena resnica. Raziskuješ. To je ena stvar, ki se jo naučiš na Kubi. V zahodnem svetu imamo stvari zelo dobro dokumentirane. Za zelo veliko stvari precej dobro vemo kako so se zgodile, na Kubi pa vsak drugače pove. Avtentično plesati...ne obstaja nič od avtentičnega plesa. Pri uličnih plesih tako ali tako ne more, pri plesih, ki so mogoče religiozni, kot afrokubanski plesi, tudi ne obstaja nič.

Vsako svetišče na Kubi, vsaka ločina je recimo plesala na svoj način in to moramo tudi mi razumeti v plesu. To nam v bistvu daje svobodo, da smo res taki kot smo, da ni treba da se ukalupimo v nek način, ki je avtentično kubanski, kajti Kubanci imajo pač sto avtentičnih načinov.

Dejansko tudi hodiš vsako leto na Kubo, da pridobivaš znanje?

Vsako leto, že sedem let, se mi zdi, ja.

Kdo pa so tvoji vzorniki, oziroma, kje še najdeš inspiracijo?

Super vprašanje, zato ker jaz nisem tak človek, ki bi idealiziral neke plesalce. Težko rečem pet imen, ki bi bili moji vzorniki. V bistvu od vsakega vzameš tako malo, da noben ni kot oseba v celoti tak, da ti je všeč. Rekel bi, da je eden od vzornikov, ki sva ga spoznala, ko sva šla s Petro letos na Kubo, recimo Conjunto folklorico Nacional. To je Kubanski inštitut za folklorne plese, ki se trudi ohranjati vse te stare plese in jih plesati v sicer modernizirani obliki. Tam so plesalci, ki so stari šestdeset, sedemdeset let in prenašajo to tradicijo naprej. Tako, da bi rekel, da so oni mogoče eni taki vzorniki, ki ti dajo inspiracijo. Letos, ko sva bila na Kubi, sva bila 14 dni na delavnicah na tem inštitutu in četrt časa smo peli stare pesmi, na katere se potem pleše. To so pesmi, za katere še oni ne vejo dobro kaj pomenijo, ampak je potem neka ta mistika, ki te pelje v ples in poveže skupaj zgodovino, pa sedanjost.

Torej niso ta besedila v španščini, ampak so to afriška?

Ne, to so v afriških jezikih, to je v jeziku Yoruba. Delno tudi oni recimo ne vedo čisto dobro kaj te besede pomenijo in potem kakšno besedo iz afrikanščine, iz Yoruba jezika, spremenijo recimo v španščino. Znan primer je recimo, ko obstaja pesem za angelčico Oshun, kjer je tekst v Yoruba jeziku »o fe yi si da« in oni to slišijo kot »o felicidad«, »o sreča«. In vedno, ko to pesem pojejo, pojejo »o felicidad, kako sem srečen«. V resnici pa to pomeni »dober človek dela prave stvari«. Torej pomen je čisto drugačen, ampak tudi neka sreča.

Ko razmišljaš o svojem plesu, je kakšen trenutek, ki ti je res zelo ostal v spominu (ne nujno smešen) in kakšen trenutek, ki te nasmeji vsakič, ko se pomisliš nanj?

Kar se smešnosti tiče, obstaja absolutno top event, ki se je zgodil v Zagrebu, ko sem se hotel malo na tla spustiti. S plesalko Anjo sva plesala in ona ni čisto dobro vedela kaj hočem narediti. Plesišče je bilo polno, midva pleševa, jaz jo primem za ramo in naredim en »drop« na nogo. Ona tega ni pričakovala in čez sekundo sva kot hroščka ležala oba na hrbtu, pa z rokami migala. Zraven je plesal en frend Nemanja iz Srbije in je dol gledal, kot: »Ljudi, šta je sa vama?«, midva pa sva bila oba tako prisrčna hroščka… sva se pol še malo valjala po tleh. Tako, da to je definitivno najbolj smešen dogodek, ker tudi pokaže, da je ena stvar, ki jo Casino oziroma Kubanska salsa uči - da ni napak. Vsaka stvar, ki se zgodi, je smešna in moramo vse jemati s humorjem. To ni ples, ki bi od tebe zahteval perfektno plesanje. Čim več se takih »bluperjev« pri plesu zgodi, tem boljše.

Trenutek, ki se me je najbolj dotaknil pri plesu, je bil pa po moje enkrat, ko sem prvič začutil čisto telepatijo s partnerko. Da v bistvu ne čutiš več rok kaj počnejo, ampak da se stvari dogajajo same od sebe. Z našo Ksenijo enkrat, ko sva plesala Casino in sem padel v neko zono, kjer ni bilo treba več niti mišic premikat. Karkoli sem jaz pomislil, je ona naredila in obratno; se mi zdi. To je bilo pred leti in takrat sem si rekel: »No, to je pač tisti zenovski moment plesa, plesanje s srcem, ki ga je treba doseči«.

Popoln connection v plesu.

Vrsto let si že v plesu. Zagotovo je kakšna lekcija, nekaj kar te je ples naučil, kar uporabljaš mogoče tudi v življenju?

Če gledava recimo na naš plesni community, na Cubana Ljubljano, me je naučila to, da je s ta pravim timom možno vse. To se mi zdi je lekcija, ki jo zdaj živimo svoje peto leto. Življenje nas tako ali tako uči na vseh področjih, ampak tukaj se je mislim da najbolj kristalno pokazalo, da če delaš nekaj z ljudmi, ki živijo za to, pa verjamejo v to, pa delajo to - ne za preživetje, ampak za svojo dušo, sky is the limit.

Druga stvar mogoče, ki te je ples nauči, je pa to, da lahko z zelo malo napora poveš zelo veliko stvari. V plesu ne govorimo en z drugim, ampak se pogovarjamo z gibi, z obrazom, s telepatijo, ki sva jo prej omenila. Lahko ugotoviš, da lahko zelo, zelo ekonomično poveš ogromno stvari, tako kot čustva tudi drugačno komunikacijo.

Imaš mogoče kakšen nasvet za naše plesalce ali začetnike, ali pa tiste, ki se jim zdi, da so prišli do neke točke v plesu, kjer mislijo, da ne morejo več napredovati? Kaj bi jim svetoval?

Absolutno najboljši nasvet v življenju, ki sem ga dal, je bil - mislim, da lani, enemu našemu plesalcu, ki je napredoval in napredoval, potem pa je prišel do neke točke in smo jaz in vsi vedeli, da je zmožen še precej več. Kar sem mu rekel je bilo to, da mu more biti malo vseeno kako izgleda, kaj drugi mislijo o njem in naj se samo prepusti stvarem, ki jih čuti. V roku 14 dni »kapo dol«, je postal genialen plesalec. Srčen plesalec, res mu je začelo »dol viset« za to, kaj drugi o njem mislijo in vse plesalke so rekle samo: »To je to«. Skratka preporod.

Dejansko je čisto poosebil ta nasvet.

Čisto.

Imaš kakšen izziv za naše plesalce?

Moj izziv ne bo tako gibalni in plesni, ampak prihaja mogoče iz moje plesne zgodovine, oziroma moje kubansko-plesne zgodovine. Meni je zelo pomembno kako plešemo skupaj z glasbo, skratka ta muzikaličnost. Vedno, ko plešem, plešemo trije. Najbolj važna je seveda partnerka, ampak zelo pomembna je tudi glasba. Zelo velikokrat ljudje glasbo ignorirajo, imajo jo pač kot neko podlago, kot ritem. Kubanska glasba oziroma timba, kot ji pravimo, je ena v bistvu najbolj bogatih glasb, ki obstajajo v plesih. Da to razumeš, jo moreš kar precej preposlušati. Tako, da moj izziv je, da si vzamete en res dober album kubanske timbe in si ga daste na »repeat« enih desetkrat in poskusite v njem najti vse plasti, ki vam jih daje: od inštrumentov, do lirike, do romantike, do agresije, take lepe agresije.
Priporočal bi bend Havana D'Primera, album Haciendo historia: »Delamo zgodovino« oziroma »Ravnokar delamo zgodovino«, ki je njihov prvi album. Poskušajte s tem, da večkrat poslušate isti album in poskušajte ugotoviti, kaj se skriva v teh pesmih. Jaz sem potreboval kakšno leto, da sem razumel genialnost timbe. Danes recimo je zelo veliko plesne glasbe dosti bolj preproste, ker se gre malo bolj v reggaeton, cubaton, salsaton smer. Prav »eht« kubanske glasbe timba je pa ta, ki skriva vse skrivnosti, na kaj lahko salso kakovostno plešemo. Tako da Havana D'Primera - Haciendo historia; album v avto na repeat petkrat - pa se slišimo.

Z Janom bova zelo vesela, če nam boste napisali kaj ste dejansko «odnesli« od tega intervjuja, predvsem pa, kaj ste odnesli od izziva; do kakšnih ugotovitev ste prišli, ko ste preposlušali album Havana D'Primera. Lepo vabljeni, da nam to napišete komentar na Facebooku ali Instagramu.

Jan, najlepša hvala za današnji intervju.

Veselim se še naprej vseh trenutkov v Cubani Ljubljani in se vidimo čez dober teden.

Ja. Tamle je koča na Robleku, tako da sva v super gorenjskem okolju. Ines, najlepša hvala in se vidimo na plesišču.

Hvala, srečno.
Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life