INES OGOREVC   •   15/06/2019

Plesni svet je poln raznolikih zgodb plesalcev, od oseb, ki plešejo zgolj za zabavo do tistih, ki resno trenirajo in tekmujejo, od plesnih učiteljev do koreografov, od organizatorjev festivalov do lastnikov plesnih šol. Zgodbe se razlikujejo tudi glede na stil, ki ga nekdo pleše in ali so mu bolj pri srcu plesi v paru ali raje pleše sam. Ples ima toliko različnih nians in vsak plesalec nosi svojo plesno zgodbo, ki se ne odraža zgolj v njegovem plesu, ampak tudi v njegovem vsakdanjem življenju. A kar na koncu združuje vse plesne zgodbe je ena velika ljubezen, ljubezen do plesa

V drugem intervjuju Dancer's Life Stories bomo spoznali zgodbo Jana Bervarja iz Cubane Ljubljane, ki trenutno navdušuje plesalce v Ljubljani s tečaji in večeri kubanske salse, sona in reggeatona, in tudi s festivalom Manana Ljubljana. 


Marsikoga gotovo zanima, kje se je začela zgodba Cubane Ljubljane, zato smo povabili Jana, da z nami deli svojo plesno zgodbo.

Jan, kje se je začela tvoja plesna pot in kdaj se ti je porodila ideja za Cubano Ljubljano?

Zgodba se je začela v 8. razredu osnovne šole, ko me je sošolka Špela, ki se ji lahko zahvalim za začetek moje plesne poti, povabila, da bi šel z njo na plesni tečaj v Kazino. Tri ali štiri sošolke so se odločile, da bi šle plesati in bil sem edini fant v razredu, ki so ga povabile zraven. Zakaj, mi še vedno ni znano. Šel sem v Kazino, plesal mogoče kakšno leto na družabnih plesih za mladino in potem so me povabili v tekmovalno sekcijo. Nekaj let sem plesal kot tekmovalec latinsko-ameriške in standardne plese, potem pa sem žal, v srednji šoli zaradi pomanjkanja časa zadevo zaključil.

Potem je minilo kar dosti časa, skratka cel faks, služba in tako naprej… potem sem se leta 2012 spet spravil plesat. Spomnil sem se bistva, zakaj mi je ples toliko pomenil oziroma zakaj me je ples takrat prvenstveno sploh pritegnil. Spomnil sem se predvsem na glasbo. Ko sem bil še v tekmovalni sekciji, so mi vsi rekli, da sem boljši v standardnih plesih, sam pa sem s srcem vedno gorel za latinsko-ameriške plese, ker pri latinsko-ameriških vedno obstaja neka, še vedno ne vem kaj - kombinacija bobnov, campane, klavirja - ko jo slišim,  me potegne na plesišče. Nobena druga glasba ni v meni tega predbudila na tako močen način, da bi res potegnila na plesišče …tako sem leta 2012 rekel, da moram obuditi to željo in dati temu zvoku še eno priložnost.

Kako se je zgodba potem nadaljevala, ko si ji dal drugo priložnost?

Zdi se mi, da je to bilo en avgustovski petek ali pa soboto, ko sem v Google vpisal tečaj salse v Ljubljani in videl, da se v ponedeljek začne tečaj salse.

Odlično, perfect timing.

Šel sem na tečaj salse ter ugotovil, da je to ta latinska muzika, ki sem jo vedno hotel imet. Kakšno leto sem načeloma plesal salso, bachato, kizombo. Te stvari, ki jih vsak začne plesat in odkriva kaj mu je pri plesu v bistvu všeč. Ne morem pa reči, da me je to toliko pritegnilo, da bi prav za to takrat začel »goreti«. Bilo mi je fajn, super sem se zabaval.     Kot vsak začetnik sem imel svoje strahove, težave, spraševal sem se, a bom kdaj tako sproščen kot drugi. Spraševal sem se, kaj je v plesu zares pomembno. Zame je bila to prvenstveno glasba, pa partnerka, odnos v plesu… Še vedno pa nisem našel sporočila, zakaj plešem.

Če danes gledam na svojo staro kariero, ko sem tekmoval, mi sploh ni všeč, ker ples zame  kot tekmovanje ne deluje. Ne morem pa si predstavljati, da bi lahko v plesu sploh nekdo bil boljši od drugega…to je stvar osebne odločitve, posebnega občutka. Ko sem plesal v srednji šoli, sem v teh latinsko-ameriških plesih, ki jih plešemo, že takrat videl mal te robotskosti, pa preveč športnosti. Razmišljal sem, da če bi  imel toliko denarja, da bi šel na Kubo,  bi se tam naučil plesati. S tem novim znanjem  bi prišel nazaj in bi bil najboljši športni plesalec. Danes se mi zdi to pač noro smešna ideja, ampak že takrat se mi je zdelo, da nekaj manjka temu zahodnemu plesnemu izrazu, ki se dostikrat kaže čez šport.

Ta ideja Kube me je vedno »malo imela« …da je nekaj avtentičnega, ker vsi vemo, da ima Kuba ta misterij tradicije, avtentičnosti, izoliranosti, itd. Ko sem kasneje plesal, sem  ugotovil, da obstaja tudi kubanska salsa, ne samo salsa, ki jo plešem - da obstaja več sals.

Kje je pa potem prišla ta povezava s Kubo?

Hecno je bilo, ker ko sem plesal salso tisto prvo leto; ko sem plesal linijsko salso, je ena od mojih plesalk rekla: »By the way, obstaja še en način plesanja salse v skupini, ki se mu reče rueda, rueda de casino, ki pa prihaja s Kube.« Odgovoril sem: »Ok, v skupini, ne vem, kaj je to.«  Potem sem šel enkrat na tečaj poskusit ruedo de casino, sam koncept mi je bil sicer všeč, ampak, ko je učitelj Boštjan Bibič takrat rekel: »Mim grede, v eni figuri si pa plesalci mal dvignejo hlačnico in s tem pokažejo, da imajo bele štumfe in s tem plesalko očarajo,« sem rekel: »To je to.« Sem bil prodan in v bistvu sem takrat začutil, da pač je ples lahko komunikacija, da s plesom lahko pokažeš na enostaven način zelo veliko svoji partnerki, pa tudi da lahko prezentiraš neki jezik, ki ga govoriš skozi ples. To je bila zame vedno v bistvu ta povezava glasbe in pomena, skratka da s svojim plesom nekaj govoriš, zame skoraj nujno v paru, in ta kubanska zgodovina, ki jo potem skozi ples v bistvu govoriš svoji partnerki, ali pa govoriš s svojim telesom - ta sveta trojica je bila zame odločilna. Ko sem ugotovil, da lahko in najdem svoj jezik v plesu in na nek način, ker sem pač tak »geek« da, ko men daš Wikipedijo, lahko osem ur raziskujem od enega linka naprej vse kar na svetu obstaja. Je kubanska kultura točno taka. Kubanska kultura ti da en piškotek in če ta piškotek poješ, pol ugotoviš, da obstaja zadaj ogromna slaščičarna.

Na kateri točki je pa prišla ideja za Cubano Ljubljano, na Kubi, ali…?

…za svojo plesno šolo. Ja, zna biti, da je bil to prvi obisk Kube. Predvsem zato, ker sem bil zelo razočaran nad tem, kako so vsi v Ljubljani takrat učili ples. V vseh plesnih šolah, kjer sem hodil na tečaje, potem, ko si osvojil osnove, je vsak tečaj bil to, da si prišel in si se naučil neke kombinacije. Zame je to bilo kot, da bi se učil vzorce, skratka, tukaj imaš naslednji vzorec in odpleši ga na plesišču. Ni bila toliko poudarjena lastna kreativnost, ali pa kako te delčke nekako na svoj način narediti, ampak je bilo vse zelo mehanistično. To je bila ena taka motivacija. Druga pa na Kubi. Ko sem šel na Kubo, sem mislil, da bodo tam vsi plesali ruedo de casino, a ne, na Kubi plešejo pač salso v paru, to je glavni način.                                                                                 Rueda de casino je bila leta 1950 - 60, takrat ko se je razvila. Potem pa se je počasi na Kubi vse spremenilo, bolj ali manj v ples v paru. Danes se pleše pač v paru in reggaeton seveda. Ko sem prišel v Ljubljano sem si rekel pač, noben zares ne uči take salse kot jo na Kubi plešejo. To pomeni večinoma v paru, in na način, ki bi pač bil enostaven, pa kreativan za nekoga, ki začne iz nič. Želel sem, da se znebimo teh kombinacij, pa da plešemo tako kot na Kubi. Takrat sva se z bivšo partnerko odločila, da narediva svojo plesno šolo Cubano Ljubljano, ki bo zelo iskrena. Iskrena v smislu, da pač res delamo to kar na Kubi počnejo in da bo zelo pedagoška, da pač vsakemu omogočimo, da se nauči plesati.

Kako se je pa potem razvila zgodba Cubane Ljubljane? Kako vam je uspelo, od teh začetkov? Zdaj ste res postali že ena velika družina, kako se je razvijala ta zgodba?

Začela se je tako, da smo ugotovili, da z dvema inštruktorjema pač ne moreš uresničiti svojih sanj. Skratka, načrti so bili vedno ogromni in da bi lahko to veselje, ki ga vidimo v kubanski kulturi, še komu drugemu dajali, smo rekli, da se moramo povečati. To je bila prva stvar. Začeli smo širiti ekipo in po moje je bil največji korak ali pa skok naprej takrat, ko se nam je pridružila Eva. Eva s svojo ženskostjo, tehniko in odnosom do plesa pa muzike…mislim, da  nas je izstrelila med zvezde. Ko začneš dobivati take super tečajnike, ki ostajajo s tabo dolgo časa, med njimi najdeš tudi nove učitelje. Še ena stvar, ki jo mi zagovarjamo je, da pač mi ne učimo nevrokirurgije. Mi učimo ljudi plesati ulične plese in za to ni treba bit šolan učitelj, ki ima za sabo dvajset let izkušenj, ampak lahko vsak človek, ki vidiš, da je dober motivator, pa dober pedagog, se nauči teh stvari v letu ali dveh. Skratka da lahko v bistvu, s tem da sprejemamo nove zanesenjake, jih tudi s časom spremenimo v učitelje in s tem družina raste, raste in raste, ker lahko imamo vedno več tečajev.

Trenutno ste že kar velika šola, zanima me kaj je za vas kriterij uspeha? Kje se vidite čez recimo pet let oziroma a je to že to, ta velikost, ki si jo želite?

Zdaj, poslovno gledano, smo mi tako ali tako neprofitna organizacija. Ne gledamo na stvari poslovno, ampak si vseeno dajemo neka merila, po katerih vemo kdaj smo uspeli. Ena stvar, ki smo jo hotel doseči je to, da zgradimo v bistvu plesno skupnost, ne plesne šole, da smo res povezani, pa da se vsak z vsakim pozna, pa da skupaj »žuramo«, po domače. Da lahko to družino zgradimo, moramo imeti zelo veliko dogodkov, recimo, od festivala Manana Ljubljana, do tega, da vabimo ogromno tujih učiteljev v Slovenijo, ker verjamemo, da mi ne vemo vsega, in da je fajn da vsako stvar, ki jo izveš od različnih ljudi, lahko vsak po svoje inkorporira v svoj ples. Ampak kljub tej bogatosti delavnic, tečajev, »žurk« in tako naprej, je za nas v bistvu samo eno merilo uspeha in to je, koliko ljudi je na naši »žurki«, kakšna je »žurka« in koliko nasmehov je.

Kako ljudje uživajo…

Ja. V bistvu, to je tisti končni cilj, oziroma končni rezultat, ki ga prinesejo vse delavnice, vsi tečaji, in vsi plesni hobiji, ki jih ljudje skozi Cubano Ljubljano uresničujejo.

Kje v plesu vidiš še kakšne izzive zase?

Zanimivo vprašanje. Pri sebi, v plesu. Kuba je zakladnica plesa, in konkretno pač, sem mogoče plesalec, ki bi rad svoj slovar v plesu naredil čim bolj širok. To pomeni da, je v mojem interesu, da spoznam čim več različnih plesov in ker to daje meni toliko več besedišča, ko se pogovarjam s plesalko na plesišču, če ona seveda govori isti jezik, da je vsak ples lahko toliko bolj bogat in drugačen. Tako  je moj glavni izziv, kako še večkrat iti na Kubo, ali pa s Kubanci v Evropi ugotoviti, kaj vse se še da narediti, pa s tem pomagati razvoju kubanskih plesov. Stvar, ki se je moramo zavedati je, da se kubanska salsa oziroma Casino zares razvija  in živi v Evropi. Tu je tisto jedro plesalcev, ki skupaj s kubanskimi inštruktorji delamo nove stvari in odkrivamo stare vplive salse in jih dodajamo v plesu, seveda skupaj s kubansko glasbo, ki se razvija večinoma na Kubi. To se mi zdi tak glavni izziv za prihodnost, torej kako v bistvu ugotoviti kaj še obstaja na Kubi pa na kakšen način to pokazati v plesu. Ne se nujno zakopati v detajle, ampak pogledati stvari mogoče z vidika bogatosti, ki jo kubanska kultura nudi.

Se nadaljuje…


Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life