INES OGOREVC   •   30/05/2019

Plesni svet je poln raznolikih zgodb plesalcev, od oseb, ki plešejo zgolj za zabavo do tistih, ki resno trenirajo in tekmujejo, od plesnih učiteljev do koreografov, od organizatorjev festivalov do lastnikov plesnih šol. Zgodbe se razlikujejo tudi glede na stil, ki ga nekdo pleše in ali so mu bolj pri srcu plesi v paru ali raje pleše sam. Ples ima toliko različnih nians in vsak plesalec nosi svojo plesno zgodbo, ki se ne odraža zgolj v njegovem plesu, ampak tudi v njegovem vsakdanjem življenju. A kar na koncu združuje vse plesne zgodbe je ena velika ljubezen, ljubezen do plesa

V prvem intervjuju Dancer's Life Stories bomo spoznali zgodbo Domna Brleka, bivšega hip hop plesalca trenutno pa zavzetega plesalca kubanske salse.

Domen, kdaj se je pričela tvoja plesna pot in skozi kakšne faze je šel tvoj ples?

Uf, to je kar dolga zgodba, s plesom se ukvarjam že skoraj 20, pri ene 16 sem konkretno začel profesionalno plesat, ampak tista želja pa se je zbudila v osnovni šoli, mislim da kakšen 6, 7 ali 8 razred, ko sem opazoval Michael Jacksona kako pleše, to mi je bilo kar všeč. Ampak je bilo zanimivo, ker so starši in okolica govorili, kako se pač on grabi tam spodaj, pa ker je bi tako suh, pa ker je cvilil, je bilo pač tko mal nastrojeno in potem mislim da sem to opustil.

Potem pa pri ene 16 letih sem dobil spet nazaj željo, zato ker pač, ko smo v srednji šoli mi fantje mal migal so pač punce mal več pogledala, a ne. In potem sem jaz rekel bi bilo pa fajn imet to znanje, pač da bi lahko punce osvajal, to je bila ena prva motivacija, da sem šel dejansko na trening. Pri 16 se spomnim da sem prosjačil kolega, če bi šel z mano, ker pač sam nisem upal 16 letni mulc, ja dej gremo tja, tam bo velik punc, pa tko naprej. Seveda je lažje, če greš skupaj s kom. In je pač kolega rekel, da ne more, ker mu starši ne pustijo. Pa sem rekel ok, če že tok časa vlečem, pa grem probat.

Prvi trening, ko sem prišel tja, kot prvo je bilo full luštnih deklet, jaz sem bil čist whoa, kaj naj zdaj, in se prav spomnim, da še preden sem stopil noter je takratni trener Gena Zeneli rekel: »Kaj pa ti tam stojiš pa gledaš?« in sem rekel: »Ja pršel sem mal pogledat.« Njegov odgovor je bil »Ne ne, kle ne bomo nič gledal, kle v plesni dvorani se pleše, se ne sedi in moraš takoj it plesat.« To dejansko se moram prav zahvalit, potem, ko sem jaz učil, sem imel isti moto, vsak, ki je prišel kao pogledat, sem rekel »Kar ustan, pa pleš!« V glavnem, že po prvem treningu mi je pač gospod trener rekel, da sem les. No, dober to sem si jaz mislil, ampak on je rekel, da ne znam niti hoditi, da rabim še ene 5 let, da se naučim hoditi po petih letih pa potem lahko začnem nekak plesat. To kar je rekel bi bila za nekoga demotivacija, ampak mene je pa kar podžgal, ker pač prihajam iz take družine, da tisto kar nam nekdo reče, da ne moreš, rečem jaz, a veš kaj, ne boš ti meni kle neke buče prodajal, ti bom pokazal kok ne morem. In se je pač tako obrnilo, da po treh mesecih niti nisem več razmišljal kako bi rad plesal, da bi kakšno punco osvojil, a ne, ampak zato, ker mi je bila neka motivacija, da mu pokažem kok znam plesat. Pol sem se pa tako zaljubil v ples, da me niso več zanimale predstavnice nasprotnega spola. To je bil ene vrste moj daljši začetek.

Tvoja ljubezen je torej dejansko postal ples?

Ja, kar močna strast, tko da plesu se lahko kar fajn zahvalim za velik stvari v mojem življenju, ker me je kar dobro vleklo skozi življenje. Recimo v srednji šoli, ko sem šel plesat kot mulc nisem bil neki super discipliniran. In če ne bi jaz na plesne hodil, jaz mature ne bi naredil, to je 100% dejstvo, kot prvo sem imel sprostitev in kot drugo, če sem hotel it na plesne, je bil pač pogoj pri nas doma, da če ne predelam določene zadeve, ne smem it na plesne in pol sem se moral zorganizirat, da sem pač neki predelal, da sem lahko šel potem na plesne. Tako da, to mi je dalo kar eno močno popotnico za življenje, ker recimo, če tega ne bil imel, 100% ne bi naredil mature.

Tko da ja mal sem zašel s teme. Nekak začel se je tako s plesom, da sem v hip hopu pristal pri 16ih. Pri 17, 18 pa sem se začel spogledovati z break dance-om pa electric boogie-jem. Ker naš trener je podpiral, da hodimo na več treningov, zato da imamo večjo širino v plesu. In sem se kar prijavil na break dancing in electric boogie. Še danes ne vem, kako sem vse to treniral skoz, ker to je bilo od pol 9ih zvečer pa do 11 zvečer ali pa od 7 pa do polnoči pa potem domov spat, pa v šolo, ene take vrste cikel.

Torej tudi pomanjkanje spanja verjetno?

Ne, saj sem med faksom oz. v srednji šoli vmes med urami lepo spal. Pa mi smo imel še srečo, imel smo še turnus, tko da kdaj smo imel še popoldne šolo, tako da sem popoldne lahko še mal zategnil. To so bili neki začetki, pol pa na faksu sem mislil, da moram jaz faksu več pozornosti dat in sem bil eno leto brez plesa in to je bilo, uf zelo težko, potem sem pa prišel nazaj. Mislim nisem bil čisto brez plesa, učil sem še plesat. V Kranju sem učil plesat eno majhno plesno skupino, sam nisem pa imel tistega dopolnilnega krožka, da bi me še kdo drug učil. Sem obnavljal znanje, sem nekaj Google-ov pa iskal po Youtube-u, kaj še lahko nadgradim. Ampak čist drugače je, če ti plešeš z eno plesno skupino, ki dobiva še dodatna znanja, ker tisti profesionalni plesalec trener non-stop dopolnjuje svoje znanje.

No, in po enem letu sem vseeno prišel nazaj v Bolero, in takrat je bila pa že Nika Kljun ta glavna plesalka. Takrat je pa znanje samo še eksplodiralo. Še zmeri sem bil čist v break dance-u, še zmer sem bil v electric boogie-ju. Ona je dala pa še večjo širino, ker prihaja iz družine plesalcev, ampak to je njena zgodba. Tudi njej se lahko full zahvalim, da me je sprejela takrat v skupino, k sem bil tudi eden izmed najstarejših, ne, bil sem najstarejši. Tko vsi 18, jaz pa mal čez, spet druga zgodba.

Pol pri ene 30ih, sem se pa nehal »profesionalno« ukvarjati s plesom, torej nobenih tekmovanj, nobenih takih posebnih nastopov, nobenih konkretnih treningov, 3x, 4x, 5x na teden v Boleru. Nekak sem profesionalni del pustil za sabo. Tudi nehal sem učit takrat in to je bilo najhujši del mojega življenja, zato ker sem bil pol leta čist brez plesa. To res nič plesa, to pomeni niti treninga z drugimi koreografi, niti treninga s soplesalci, soplesalkami, nobenega treninga zase, da bi druge učil… Pač mislil sem, da moram bit brez tega, zato ker sem odprl podjetje in da je to pač ves fokus. In pol sem videl ker ni blo plesa je vse začel dol padat in potem sem rekel, da tko ne more več it…

In potem sem prišel na kubansko salso, ker je bivša partnerka rekla: »Daj, ne morem te tko gledat, daj greva nekaj najt za plesat…«

Torej je bilo zdravilo ples?

Tako je ja, in zdaj pač od 31 leta dalje, 5 let sem kar konkretno v kubanski salsi, to je bil začetek in še nadaljujemo, ni še konec.

Kakšna pa je bila zgodba s kubansko salso?

Ja, to je bilo tudi zanimivo, k pač z bivšo partnerko sva šla okrog gledat potencialne plese. Sva probala drugo zvrst salse, ki je ravna salsa oz. po eni črti se pleše. To mi ni bilo všeč, pač niso mi dovolil, da se izražam, ker sem navajen iz hip hop-a in pri break dance-u, da se moraš izražat, moraš biti povsod. Tista pravila, ki se jih naučiš moraš zlomit, tako nekako ja. Pri tej salsi tega niso dovolil, je pa res, da potem sva pa prišla do kubanske salse, k je Jan Bervar takrat s svojo bivšo naredil poskusni razred oziroma poskusni te odprti dnevi kaj so že? Dnevi odprtih vrat so bili in sva pač midva to probala in takrat k sem naredil prve korake, pa sem njega videl, ko je tko skakal okrog pa bil eksploziven in sem jaz mal poskakal, pa je rekel: »Vau dober stil!« in je bilo tko: »Aha, doma sem!« Tko in zdaj sem v kubanski salsi in uživam.

Kolikor vem tudi nastopaš?

Ja, lahko se zahvalim Janu, me je povabil v njihovo Decorason skupino. Tko da z njimi hodimo naokrog, zaenkrat še ne tok. Enkrat na leto je nekak obvezen nastop, da mi kot »elitni« plesalci pokažemo kaj se da naredit s to kubansko salso.

Kakšna pa je danes tvoja plesna rutina? Kolikokrat na teden plešeš? A hodiš na kakšne tečaje, plesne večere,…?

Ko sem začel plesat kubansko salso, sem bil totalno noter in sem po moje skoraj vsak četrtek, petek, soboto hodil ven žurat, pač plesat, zato k, ko ti začneš plesat, pa če ti je nekaj fajn, moraš velik plesat, da začutiš glasbo, da slišiš. Pol sem jo full preposlušal, da sem jo še bolj razumel, pol je bil pa full velik izziv, ker nisem znal iz individualista torej hip hop-erja prešaltat, da dejansko sva dva v plesu.

Danes pri Janu Bervarju v njegovi plesni skupini Decorason, je dejansko pravilo, da moraš hodit vsaj enkrat na teden na trening, mislim skupi se dobimo, pa se sestavlja koreografija, Jan in Eva to pripravljata. Je pa tudi direktiva da moramo vsaj enkrat na teden še hodit na druge treninge, da razširjamo svoje znanje. Pol je pa tukaj še men style, k je men zelo všeč letos, k je vsak drugi mesec sicer, jaz bi ga mel vsak mesec. Je dober občutek pač, mal se tko sliši čuden, k smo sami tipi pa delamo kozlarije, pa je tko mal občutek, ko da si v srednji šoli, pa se lahko zabavaš. Tko da ja no bi reku, ene 3x na teden je kar konkretna ura pa pol plesa.

Potem pa doma z mojo punco mal zapleševa. Ona bi rada vadila, jaz pa bi rad zaplesal. Joj, to ne bi smel povedat, ampak bom pol slišal, ko bo videla tole. Tko da kdaj kaj zapleševa. To je neka taka rutina, pol pa so kakšni festivali, k se redno dogajajo, se gre tja plesat, pa tudi redne žurke v Cubanotu. Prav pašejo kdaj, k maš kakšen petek čist frej, pol pa greš se sprostit pa zaplešeš do konca. Tako nekak, taka je ta rutina.

Ali obstaja še kakšen plesni izziv? Kakšen plesni stil, ki bi se ga še rad naučil?

Mislim, saj nisem še povedal, takrat ko sem se profesionalno ukvarjal sem hodil tudi na jazz balet, smo moral hoditi. Pa na step smo moral hodit, zdaj res širina širina. Pa takrat me je res zanimalo vse kar je bilo novega, kaj lahko moje telo naredi, kako se lahko drugače giba. Pol je bil housing, tist k je house muska pa neki tko zanimivo poskakuješ, pol je bil zezling, saj ne znam niti izgovorit, k nekaj tako vrtiš pa uzad, k pač mal bolj posebno zgleda. Saj če mene vprašaš - ples je vse, v plesu se moraš pač izražat, da pokažeš dejansko glasbo, ki jo ti slišiš s svojim telesom. To je za mene definicija plesa. Ti si inštrument za ples, ali pa kako bi rekel, vizualni del glasbe.

Recimo, zdaj mi je še izziv v plesu afriške plese nekako osvojiti oziroma kubanske afriške plese, afriški stil. Rumbo moram še popilit, pa znat se pomirit. Recimo tok mam v mišičnem spominu, da sem tisti hip hop-er, da je prav izziv, da recimo son, ki je del kubanske salse, k je bolj tak nežen eleganten ples, da sem res tisto fluiden, da ni vse tok super odrezano, kar je bil na začetku kar izziv pri kubanski salsi, čist na začetku.

Glede na to, da si bil v zelo različnih skupinah, torej od hip hop-a do kubanske salse, to sta dve precej različni skupnosti, kaj bi rekel da so tiste glavne razlike in kaj so tiste skupne točke, ki se pač najdejo v vsaki plesni skupnosti?

Ja povsod je ista strast, torej želja po plesu, želja po izražanju, prvo je bilo men itak da osvajam punce, pol je bilo pa samo da plešem. Ples men da tako neko svobodo, ko ti plešeš in ko slišiš glasbo in se izražaš s telesom, zarad te glasbe, je tko kot da si v nekem drugem svetu, to je res tako lep občutek. Ampak taka posebna razlika je recimo pri hip hop-u to da si individualist, ok lahko si individualist, še zmeri pa mora cela skupina dihat pa plesat. V kubanskem plesu pa sej lahko neki soliraš, ampak tuki sem se bolj naučil vodit človeka, partnerico, da nisi več sam, ampak moraš skupaj neko poezijo naredit. Če bom jaz pač egoist pa sam nekaj po svoje hotel plesat, ne bo partnerica uživala, ne jaz ne bom užival. Tko da tukaj sem se nekak naučil, kar je men prineslo je to, da kako biti mal boljši moški. K pri hip hop-u sem se učil kako bit mačo, glejte kok sem hud, kot dober trzam, kok dober plešem.

Ne, ampak ko si pa v paru, je pa da sva skupi in to mi je recimo ena taka razlika med tema dvema plesoma. Electric boogie pa break dance je samo tehnično drugače, ampak družba oziroma skupine, ljudje ki pač hodijo z interesom plesa ali za hip hop ali break dance ali kubanski ples, interes je čist isti, ampak tako skupaj je pa kot neka družina. Če bi reku kakšne so velike razlike, je samo tehnično in kaj ti paše. Recimo kakšnim paše bachata, zato k je bolj nežna, ker je pač tak karakter. Men kubanska salsa full paše, k me spominja na hip hop, ker je zabavna, eksplozivna, ni neke take super natančne preciznosti, razen če je treba tehniko delat, to je za Jana. Edin to, tko da bolj je to kakšen si po karakterju.

Kaj bi rekel, da je en tak značilen gib zate? Tvoj plesni podpis?

Po moje, če greš kamorkoli gledat pa, da jaz neki freestyle-am se zmer tko začne, da prvo z desno roko trznem, z levo roko trznem in zaokrožim z glavo, to je ene vrste moj podpis,…

Se nadaljuje…

Zadnji zgodbi
© Dancer’s Life